VSRS Sodba Ur 30/93

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Zaradi odprave nezakonitosti in nepravilnosti, ugotovljenih pri kontroli finančno materialnega poslovanja tožeče stranke v letu 1992, je služba družbenega knjigovodstva prve stopnje naložila tožeči stranki, da mora:

1./ - zmanjšati terjatve do kupcev v državi za 110.000,00 SIT,

- zmanjšati popravke vrednosti terjatev do kupcev za 110.000,00 SIT,

- zmanjšati obveznosti za davke, prispevke in druge davščine za 49.048,00 SIT,

- povečati razne kratkoročne obveznosti za 1.030.000,00 SIT;

2./ Povečati stanje nematerialnih naložb v pripravi za 1.066.886,20 SIT;

3./ Razporediti povečanje dobička v znesku 85.934,20 SIT;

4./ V skladu z danimi nalogi opraviti ustrezna knjiženja v svojem knjigovodstvu.

V zvezi s točko I/1 izreka odločbe je menila, da temeljijo nepravilne vknjižbe na listinah, ki po zakonu o računovodstvu niso knjigovodske listine. To pa zato, ker pogodba, s katero je stečajni upravitelj prenesel na tožečo terjatve, ki jih je imel proti E. - stečajni masi iz naslova nagrade za opravljanje dela, nima pravnega učinka, niti nimajo pravnega učinka nakazila, s katerimi je stečajni upravitelj pooblastil E. - stečajno maso, da nagrade, ki mu jih dolguje za opravljeno delo, nakaže na račun tožeče stranke. V zvezi z odločitvijo v točki I/2 izreka odločbe pa je menila, da izdatkov v zvezi z obnovo poslovnih prostorov ni mogoče vključiti v odhodke, ampak v nematerialne naložbe.

Z odločitvijo in stališči službe družbenega knjigovodstva prve stopnje se je tožena stranka strinjala, zato je z izpodbijano odločbo pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo zavrnila kot neutemeljeno.

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo tožbo. Meni, da je meritorno odločanje tožene stranke o veljavnosti pogodb, pa čeprav v okviru odločanja o predhodnem vprašanju, poseganje v avtonomna razmerja pogodbenih strank. Za to pa služba družbenega knjigovodstva ni upravičena in pogodb ne more razveljavljati. Na ničnost pogodb pazi sodišče po uradni dolžnosti, sicer pa jo je možno uveljavljati samo tako, kot to določa zakon o obligacijskih razmerjih. Tako pa ni bila uveljavljana. Pogodba o prenosu terjatev in nakazila (asignacije) so veljavna. Nedopustnih nagibov ni bilo. Določbe zakona o dohodnini niso uporabljive. Stečajni upravitelj namreč ni prejemal denarja. Tožeča stranka je lahko prejela njej odstopljeno nagrado, saj je registrirana za opravljanje dejavnosti stečajnega upravitelja. Izdatki za izvedbo vzdrževalnih del na poslovnih prostorih niso nematerialna naložba. Izvedba vzdrževalnih del namreč ni bila pogoj za sklenitev najemne pogodbe. Gre samo za pobotanje najemnine s stroški za izvedbo vzdrževalnih del. Zato tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Po 64. členu zakona o službi družbenega knjigovodstva (Ur. list SFRJ štev. 70/83...79/90, v nadaljevanju: ZSDK) se v kontrolnem postopku uporabljajo določbe zakona, s katerimi se ureja splošni upravni postopek, če ni v ZSDK določeno drugače. Ker ZSDK nima določb o obravnavanju in reševanju predhodnega vprašanja, se za to uporabijo določbe 144. do 148. člena zakona o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo Ur. list SFRJ štev. 47/86; v nadaljevanju ZUP). V obravnavanem primeru ni šlo za situacijo iz 145. člena ZUP. Zato je služba družbenega knjigovodstva lahko sama obravnavala in rešila predhodna vprašanja (146. člen ZUP), ki so se pojavila tekom kontrolnega postopka. V obravnavanem primeru so bila to vprašanje veljavnosti pogodbe o prenosu terjatev in vprašanje veljavnosti nakazil. Brez rešitve omenjenih predhodnih vprašanj ne bi bilo namreč mogoče ugotoviti, ali temeljijo sporne vknjižbe na listinah, ki so po zakonu o računovodstvu (Ur. list SFRJ štev. 12/89...61/90) knjigovodske listine, s tem pa tudi ne rešiti stvari same (1. odst. 144. člena ZUP).

Tožeča stranka se nepravilno sklicuje na določbe, v katerih zakon o obligacijskih razmerjih določa, kdo je legitimiran zahtevati ugotovitev ničnosti pravnega posla. Služba družbenega knjigovodstva namreč v upravnem postopku ni bila stranka ampak je bila organ, ki je v postopku odločal. Kot organ pa je v okviru reševanja predhodnega vprašanja lahko rešila vprašanje ničnosti pravnega posla. Na to njeno upravi čenje ne vplivajo določbe zakona o obligacijsklih razmerjih, kdo lahko zahteva ugotovitev ničnosti pravnega posla. Ker pa ima rešitev predhodnega vprašanja (ne: odločitev o njem) pravni učinek samo v stvari, v kateri je vprašanje rešeno (2. odst. 144. člena ZUP), služba družbenega knjigovodstva o predhodnem vprašanju ni odločila - ni razveljavila nobenega pravnega posla.

Ne glede na to, s katerimi razlogi utemeljuje tožena stranka svoje pravno stališče, da je pogodba o prenosu terjatev stečajnega upravitelja proti E. - stečajni masi na tožečo stranko brez pravnega učinka, se sodišče z njim strinja. S prenosom terjatve na cesionarja cedent preneha biti njen imetnik. Zato z njo ne more več razpolagati (440. člen ZOR). Prav to pa je storil P. kot stečajni upravitelj. Po podatkih v spisu je namreč sklenil pogodbo o prenosu terjatve na pravno osebo P. d.o.o. 30. 3. 1992. Z istimi terjatvami pa je nato razpolagal ponovno, in sicer z pogodbami o nakazilu, od katerih je bila prva sklenjena šele 8. 4. 1992. Vse te pogodbe je podpisal P. ne samo kot stečajni upravitelj, ampak tudi kot zastopnik prejemnika nakazil. To pa je ista oseba kot cesionar iz pogodbe o prenosu terjatev. Zato je očitno, da je bila pogodba o prenosu terjatev za obe stranki pogodbe samo navidezna, sicer ne bi o predmetu pogodbe ponovno razpolagali na drugačen način. Navidezna pogodba pa med pogodbenimi strankami - to pa je tudi tožeča stranka - nima pravnega učinka (1. odst. 66. člena ZOR). Zato tožeča stranka na njeni podlagi ni mogla knjižiti kakšnih poslovnih dogodkov.

Isto zaključek velja tudi za pogodbe o nakazilu. P. je zavezanec za plačilo dohodnine (1. odst 5. člena zakona o dohodnini - prečiščeno besedilo Ur. list RS štev. 14/92; v nadaljevanju: ZDOH). Vir dohodnine so tudi osebni prejemki (2. člen ZDOH). Nagrada, ki jo je prejemal kot stečajni upravitelj, je njegov osebni prejemek (3. alinea uvodnega stavka 1. odst. 13. člena ZD in 1. točka 1. odst. 13. člena ZDOH). Izplačevalec osebnega prejemka E. - stečajna masa - bi jo zato moral nakazati na njegov žiro račun (1. odst. 95. člena ZDOH; 1. in 2. člen odloka o pogojih, pod katerimi so zavezanci za dohodnino dolžni odpreti žiro račun - Ur. list RS štev. 4/91-I) ter pri tem od bruto nagrade obračunati in vplačati davek (1. odst. 103. člena ZDOH). Izpolnitvi obveznosti iz omenjenih finančnih predpisov se je P. poizkusil izogniti tako, da je kot upravičenec do nagrade z nakazilom pooblastil izplačevalca nagrade - E. - stečajno maso -, da jo na njegov račun izplača tožeči stranki, to pa je pooblastil, da v svojem imenu takšno izpolnitev sprejme (1020. člen ZOR). Pri tem je kot podpisnik pogodbe o nakazilu nastopil v treh lastnostih: kot stečajni upravitelj in s tem upravičenec do nagrade - asignant, kot stečajni upravitelj in s tem zastopnik izplačevalca nagrade - asignata in kot zastopnik tožeče stranke, ki je bila prejemnik nakazila - asignatar.

Finančni predpisi so prisilni predpisi. Zato se njihovi izpolnitivi ni mogoče izogniti s sklepanjem pogodb obligacijskega prava. Če pa vendarle pride do sklenitve takšnih pogodb, te z vidika izpolnjevanja finančnih predpisov nimajo pravnega učinka. Zato tudi za pogodbe o nakazilu velja, da na njihovi podlagi vknjižbe niso bile možne.

Okoliščina, da je kot dejavnost tožeče stranke vpisana v sodni register tudi dejavnost opravljanja storitev v stečaju, za odločitev ni pomembna. Za stečajnega upravitelja je bil določen P. kot fizična oseba in ne tožeča stranka. Čim je P. z nagrado razpolagal, to pa je s pogodbami o nakazilu, je nagrada postala njegov osebni prejemek in se ravnanju v skladu z zgoraj navedenimi finančnimi predpisi ni bilo mogoče izogniti s sklenitvijo pogodb o nakazilu. Nepravilnosti knjiženja na podlagi listin, ki niso knjigovodske listine, pa tudi ni mogoče sanirati z upoštevanjem morebitnega dejstva, da je P. kot zavezanec za plačilo dohodnine prijavil kot osebne prejemke tudi nagrado, ki je bila (nepravilno) nakazana tožeči stranki.

V računskem upravnem sporu odloča sodišče praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ugotovljenih v upravnem postopku (68. člen ZSDK v zvezi s 1. odst. 39. člena zakona o upravnih sporih - Ur. list SFRJ štev. 4/77; v nadaljevanju: ZUS). Upoštevajoč te sodišče ugotavlja, da je pravilna tudi v upravnem postopku dokončna odločitev tožene stranke o knjiženju zneska 1.066.882,20 SIT. To izhaja iz 2. odst. 3. člena uredbe o nomenklaturi sredstev za amortizacijo z letnimi amortizacijskimi stopnjami (Ur. list SFRJ štev. 21/89 in 5/90) ter zakonskih določb, na katere se v izpodbijani odločbi sklicuje tožena stranka.

Tožba tožeče stranke, glede na navedeno, ni utemeljena. Zato jo je sodišče na podlagi 2. odst. 42. člena ZUS zavrnilo.