1020. člen ZOR

Tožeča stranka izhaja iz napačne predpostavke, da naj bi bila asignacija način „vzpostavljanja“ terjatev. Ravno nasprotno: asignacija je način prenehanja terjatev, tako, da se preko dvojne pooblastitve poplačata dva dolga: dolžnik pooblasti svojega dolžnika, da izpolni dolg upniku namesto njemu, svojega upnika pa pooblasti, da sprejme izpolnitev od njegovega dolžnika. Poleg tega je nelogična trditev, da naj bi tožnica kot asignat pridobila terjatev do toženca kot asignanta; značilnost njunega (kritnega) razmerja je ravno obratna: da ima asignant terjatev do asignata. Sklenjene asignacije tako ne morejo biti upoštevna podlaga za povrnitev stroškov nakupa lesa, ki jih tožeča stranka uveljavlja od tožene stranke. Pri tem je obstranskega pomena presoja, ali je pri njihovi sklenitvi šlo za navidezen pravni posel. Da bi morala tožena stranka stroške za les nositi na kakšni drugi (dejanski in pravni) podlagi, pa tožeča stranka ni uveljavljala. Zato njen zahtevek do povrnitve teh stroškov ne more biti utemeljen.

Domneva se, da ima hipotekarni dolžnik, čigar nepremičnina je zastavljena, pravni interes opraviti izpolnitev namesto dolžnika iz posojilne pogodbe. Na izpolnitelja preidejo vse upnikove pravice, pri čemer od dolžnika ne more zahtevati več, kot je plačal upniku. Dolžnik lahko ugovarja in dokazuje, da je izpolnitelj plačal preveč.

Sodišče prve stopnje je po temeljito izvedeni dokazni oceni (v skladu z 8. členom ZPP) zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj tožeče stranke svoje trditve, da je med pravdnimi strankami (oz. med pravnim prednikom tožečih strank in toženo stranko) obstajalo razmerje prodajne pogodbe, niso dokazale.

Prvostopno sodišče pravilno poudarja, da je za presojo pravne narave pogodbe odločilna njena vsebina in ne njeno poimenovanje, česar ne spremeni dejstvo, da je podpisana s strani vseh pogodbenih strank. Temeljni pogoj za sklenitev verižne kompenzacije je, da je krog njenih udeležencev sklenjen, to je, da je vsak od njih imel terjatev do predhodnika (oziroma v obrnjenem vrstnem redu do naslednika).

Pri plačilu z asignacijo se poplačata dva dolga, saj dolžnik pooblasti svojega dolžnika (dolžnikovega dolžnika), da dolg namesto njemu izpolni upniku, medtem ko upnika pooblasti, da sprejme izpolnitev od njegovega (to je dolžnikovega) dolžnika. Asignacija (nakazilo) je namreč po svoji pravni naravi dvojna pooblastitev. Sestavljata jo dva enostranska pravna posla. S prvim asignant pooblasti asignata, da opravi dajatev na račun asignanta; z drugim pa asignatarja, da sprejme izpolnitev od asignata.

Z izjavo na listini je toženec pristopil k dolgu. Tožnik je imel pravni interes, da plača dolg, ker je bila njegova nepremičnina obremenjena s hipoteko, dolg pa je zapadel.

Dejanski stan 1. odstavka 125. člena ZPPSL opredeljuje subjekte izpodbijanja. S tem, ko določa, da je druga stranka tista, v korist katere je bilo dejanje storjeno, determinira, da je na pasivni strani izpodbojnega pravnega razmerja le tisti, kdor je v izpodbijnem pravnem razmerju subjekt obveznosti v materialnem pomenu (izpodbojni dolžnik). Subjektivne in objektivne sestavine izpodbijnega dejanskega stanu se morejo uresničiti v smeri tega subjekta. V obravnavanem primeru tožena stranka ni bila dolžnik tožeče stranke. To dejstvo je tožeča stranka sama navedla, tudi še v pritožbi. Toženo stranko je tožeča stranka uporabila za prenakazila in tako med njima ni šlo za neobičajno poravnavanje pogodbenih obveznosti, čeprav sta posel imenovali asignacija. Vendar pa tak posel med njima ni bil sklenjen, saj z asignacijo asignant pooblašča asignata, da na njegov račun nekaj izpolni asignatarju (ki ga tudi pooblašča, da to sprejme - glej 1020. člen ZOR). Gre za dejansko stanje, ko dolžnik (bodočega) stečajnega dolžnika po njegovem pooblastilu nekaj izpolni njegovemu upniku, namesto njemu. Tedaj gre za objektivno izpodbojno dej

Po izpolnitvi nakazila nakazanec ne sme upoštevati nakazovalčevega preklica pooblastila in te izpolnitve ne sme preklicati. V nasprotnem je odškodninsko odgovoren. Tako po splošni določbi 318. člena ZOR, kot po določbah istega zakona o bančnem denarnem depozitu ali bančnem tekočem računu, ko banka s pogodbo pridobi pooblastilo za sprejemanje plačil v imenu in za račun imetnika računa, učinkuje prispetje denarnega nakazila k banki kot izpolnitev v korist imetnika računa.

S sprejemom nakazila nastane med prejemnikom in nakazancem dolžniško razmerje, ki je neodvisno od razmerja med nakazovalcem in nakazancem. Zato je lahko za vložitev tožbe zaradi neplačila terjatve aktivno legitimiran tudi nakazanec oziroma tisti, ki mu je bila terjatev cedirana.

Ker je s sprejemom nakazila med toženo stranko kot prejemnikom in banko kot nakazancem nastalo dolžniško razmerje, ki je neodvisno od razmerja med nakazovalcem in nakazancem, je potrebno to razmerje presojati po določbah ZOR-a o kreditni pogodbi.

Kritno razmerje asignacije lahko tudi takšno, da do zmanjšanja stečajne mase ne pride, zato je za odločitev, ali asignacija stečajnega dolžnika vsebuje objektivni element izpodbojnosti ali ne, vselej potrebno ugotoviti, ali je z asignacijo tudi dejansko ugasnila kaka terjatev stečajnega dolžnika, ki bi sicer prišla v stečajno maso. Načelo enakopravnega obravnavanja upnikov ne pomeni le, da se morajo vsi upniki (kot osebe) poplačati sorazmerno, temveč tudi, da se morajo sorazmerno poplačati vse terjatve (z izjemo privilegiranih). Kot običajen način plačila v smislu določila 1. točke 4. odst. 125. čl. ZPPSL se šteje samo način, ki je iztožljiv, torej način plačila, ki sta ga stranki dogovorili že ob sklenitvi posla. Da je takšen dogovor iztožljiv, mora biti obveznost določena, torej mora vnaprejšnji dogovor vsebovati vse podatke o konkretnih terjatvah, ki naj bi se kompenzirale (računi, zneski in udeleženci verižne kompenzacije).

Asignat (nakazanec) in asignatar (prejemnik nakazila) lahko asignatovo obveznost do asignatarja iz asignacije (nakazila), preoblikujeta v posojilo (asignatarja asignatu) s prenovitveno pogodbo (novacijo). Če to storita, lahko bivši asignatar zahteva od bivšega asignata plačilo zneska, ki je bil (prvotno) predmet asignacije (samo) kot vračilo danega posojila.

Dolžnik ni prost svoje obveznosti že samo zaradi sklenitve dogovora o asignaciji, ampak bi bil prost šele po nakazančevi izpolnitvi.

Samo s sklenitvijo pogodbe o asignaciji še ne pride do izpolnitve obveznosti, ampak šele z asignatovo izpolnitvijo. Šele takrat je asignatar prost svoje obveznosti.

Če pooblaščenec nakazovalca ni imel posebnega pooblastila za nakazilo, dejstvo, da je nakazanec na podlagi nakazila prejemniku nakazila znesek dejansko plačal, ne pomeni, da je s tem t.i. asignacijska pogodba , ki jo je tak pooblaščenec sklenil, realizirana in zato veljavna.

Cesijska pogodba je dvostranska pogodba. Kot taka zavezuje obe stranki, torej cedenta in cesionarja (pa tudi cessusa od tedaj dalje, ko je z odstopom seznanjen). Zato obvestilo stečajnega upravitelja (B 1), da cesijska pogodba zaradi uvedbe stečajnega postopka nad T. ni bila realizirana, ne daje pravne podlage za plačilo dolga cedentu (T.), saj s tem obvestilom dolg tožene stranke do tožeče ni ugasnil.

Asignacija ni pogodba. Sestavljata jo dva enostranska pravna posla - dve pooblastitvi. S prvo pooblasti asignant asignata, da opravi dajatev na račun asignanta, z drugo pa asignatarja, da sprejme dajatev od asignata. Ta dvojna pooblastitev je z vidika asignanta ekonomsko in pravno nedeljiva celota, ki je v okviru pravnega dejanja asignacije ni mogoče ločevati. Pravno dejanje asignacije je izpodbojno po 125. členu ZPPSL (ob izpolnitvi ostalih predpostavk izpodbojnosti) takrat, kadar stečajni dolžnik kot asignant plača svojo obveznost svojemu upniku asignatorju tako, da svojega dolžnika - asignata pooblasti da svoj dolg namesto njemu (asignantu) plača asignatorju.

Asignacijsko razmerje ni dvostransko ali celo tristransko pravno razmerje. Pri asignaciji gre za dve pooblastilni razmerji, ki nastaneta z dvema enostranskima pravnima posloma asignanta: s pooblastitvijo asignata, da plača asignatarju določen znesek in s pooblastitvijo asignatarja, da ta znesek sprejme. Zato izostanek podpisa tožene stranke na "asignacijski pogodbi" ne pomeni, da asignacije ni bilo (1020. člen in sledeči ZOR).

V sporu z asignatorjem se asignat ne more sklicevati na razmerje med asignantom in asignatorjem. Uveljavlja lahko samo ugovore iz 1022/2 čl. ZOR.

Zamudne obresti zadenejo samo dolžnika, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. Obveznost tožene stranke pa je bila storitvena, ne denarna, zato so ji bile napačno naložene zamudne obresti.