440. člen ZOR

Cesijo ureja OZ v členih 417. do 426. OZ je nadomestil prej veljavni ZOR. Že ureditev cesije v ZOR, kot tudi ureditev v OZ, je celovita. Urejen je tudi primer izpolnitve terjatve odstopniku. Stališče sodišča druge stopnje, ki je pravno pravilo, ki ureja cesijo oziroma pomen pripoznave terjatve prevzemniku, iskalo izven sedaj veljavne celovite ureditve cesije v določbah, ki niso več veljavne, je materialno pravno zmotno. Ni namreč najti razloga, zakaj ZOR in nato OZ sporne določbe ODZ ne bi prevzel v svojo ureditev, v kolikor bi bil to namen zakonodajalca. Prenašanje neveljavnih pravnih pravil v pravni red, ki določeno razmerje ureja tako, da prejšnjo ureditev nadomesti, pa je v konkretnem primeru v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bil nov zakon sprejet. Četudi bi torej izjavo tožene stranke na osnutkih pogodb o odstopu terjatev šteli za pripoznavo dolga, tožena stranka s tem ni avtomatično izgubila ugovorov iz temeljnega pravnega posla, to je iz razmerja med njo in odstopnikoma terjatev.

Po cesiji ima prevzemnica nasproti dolžniku enake pravice, kot so jih imeli do odstopa terjatev nasproti njemu odstopniki (prvi odstavek 440. člena ZOR). Na vsebino obveznosti dolžnice pa ni vplival niti nadaljnji odstop terjatev toženi stranki. Čeprav so bile terjatve več deviznih varčevalcev odstopljene isti osebi, so ohranile samostojno naravo. Gre za samostojne terjatve z različnimi datumi zapadlosti, različno obrestno mero, … Iz navedb tožene stranke in tudi iz dokumentov, ki izkazujejo prenos terjatev, ni mogoče ugotoviti, katere konkretne terjatve so bile prenesene na Republiko Hrvaško in katere na toženo stranko, zaradi česar je stališče izpodbijane sodbe o neizpolnjenosti pogojev za pobot utemeljeno. Upnik je od vložitve zahtevka za plačilo zapadlih neplačanih obresti upravičen do plačila procesnih obresti. Istočasno, če glavnica še ni bila plačana, pa je upravičen do obresti od glavne terjatve po takšni obrestni meri, po kakršni so te tekle do vložitve omenjenega zahtevka. Tožeči stranki namreč z vložitvijo zahtevka ni prenehalo obrestovanje glavne terjatve po tisti (pogodbeno dogovorjeni) obrestni meri (zamudnih obresti), po kateri se je ta obrestovala do trenut

Čeprav so bile terjatve več deviznih varčevalcev odstopljene isti osebi, gre pri tem še vedno za samostojne terjatve. Iz navedb tožene stranke in iz (pravočasno) predloženih dokaznih listin, ki dokazujejo prenos terjatev, ni mogoče ugotoviti, katere konkretne terjatve so bile prenesene na Republiko Hrvaško in katere na toženo stranko. Tožena stranka bi morala pri pobotanju navesti, katere konkretne terjatve deviznih varčevalcev, z njihovo zapadlostjo in načinom obrestovanja, naj ugasnejo s pobotom. Na pravne posledice prekluzije dokazov sodišče stranke ni dolžno posebej opozarjati, saj prekluzija nastane na podlagi samega zakona. Za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov mora biti izpolnjen pogoj nekrivde. Sodišču ni treba pozivati strank k dopolnitvi navedb in predložitvi dokazov glede tistih dejstev oziroma dokazov, na katere je opozorila že nasprotna stranka. Sodišče je dolžno ugotoviti višino terjatev v dokaznem postopku. Če gre za sporno terjatev, jo je treba prej dokazati. Pri pobotanju v pravdi ugotovi sodišče likvidnost takrat, ko obravnava upravičenost pobotanja. Če se tudi takrat višina terjatve ne da ugotoviti, se pobotanje ne more opr

Čeprav so bile terjatve več deviznih varčevalcev odstopljene isti osebi, gre še vedno za več samostojnih terjatev, ki so ohranile različne datume zapadlosti, obrestne mere ... Iz navedb tožene stranke in tudi iz dokumentov, ki izkazujejo prenos terjatev, ni mogoče ugotoviti, katere konkretne terjatve so bile prenesene na Republiko Hrvaško in katere na toženo stranko. Prav tako bi morala tožena stranka pri pobotanju navesti, katere terjatve deviznih varčevalcev, z njihovo zapadlostjo in načinom obrestovanja, naj ugasnejo s pobotom. Ker teh terjatev tožena stranka v pobotni izjavi ni opredelila, do pobota ni prišlo.

Ker je bil predmet pogodbe o odkupu terjatve (cesija) le prenos nedenarne terjatve za vrnitev zarubljenih stvari in ker ima tožnica po sklenitvi te pogodbe v razmerju do toženke enak položaj, kot ga je imel odstopnik (prvi odstavek 440. člena ZOR), ne more na podlagi cesije terjati od toženke nekaj več ali drugega.

Zahtevki iz desetih pogodb, sklenjenih na različne dni v obdobju med 3.6. in 25.11.1992, z različnimi zneski, nimajo enake dejanske podlage. Čeprav je bilo vseh deset terjatev odstopljenih z eno pogodbo o odstopu, se zaradi tega terjatve niso spojile v eno samo. Terjatve so ostale še naprej enake, saj cesija načeloma spremeni zgolj upnikovo osebo, v ostalem pa terjatev načeloma ni spremenjena.

Cesionar vstopi v celoti v položaj prvotnega upnika (odstopnika terjatve oziroma cedenta). Zato veljajo tudi za cedirano terjatev enaka pravila za njeno prenehanje (zastaranje), kot če bi terjatev uveljavljal prvotni upnik (člen 440 ZOR).

Pri izterjavi terjatve družbe do njenih družbenikov ne gre za vprašanje spregleda pravne osebnosti. Sklep stečajnega senata o prenosu terjatev stečajnega dolžnika do tretjih na upnike stečajnega dolžnika nima učinka pravnomočne ugotovitve obstoja teh terjatev. Gre samo za seznam terjatev stečajnega dolžnika do tretjih in sodno cesijo teh terjatev na upnike stečajnega dolžnika, ki lahko nato te terjatve izterjajo.

Tu obrazložitev, da tožeča stranka ni pasivno legitimirana za uveljavljanje te terjatve, ker je lastnik poslovnega prostora Občina I. in ne tožeča stranka kot koncesionar, ne more držati. Položaj je povsem podoben položaj pri cesiji terjatve. Po 2. odst. 440. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pa dolžnik lahko uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop. Položaj koncesionarja, torej tožeče stranke, je v konkretnem primeru podoben položaju prevzemnika pri cesiji terjatve, položaj Občine I. pa enak kot položaj odstopnika pri cesiji terjatve, tožena stranka pa nastopa kot dolžnik. Glede na to, da tožeča stranka zoper toženko iz naslova najemnine za poslovni prostor uveljavlja v svojem imenu tujo terjatev, to je terjatev Občine I., je upoštevajoč navedeno določilo 440. člena ZOR, tožena stranka upravičena tudi zoper tožečo stranko uveljavljati nasprotno terjatev iz naslova investicij za isti poslovni prostor, seveda le do zneska zahtevka iz tožbe.

Oškodovanec lahko s tožbo uveljavlja premoženjskopravni zahtevek, čeprav je bilo v kazenski sodbi odločeno, da se odvzame premoženjskopravna korist v višini zahtevka, pa ta ukrep (še) ni bil izvršen.

Ker sta banka in tožena stranka s pogodbo dogovorili pristojnost prvostopnega sodišča za vse spore, ki bi izvirali iz te pogodbe, torej tudi za spor, kakršen je predmetni, ko na podlagi citirane pogodbene določbe namesto banke tožeča stranka kot cesionar uveljavlja terjatev zaradi neporavnanih pogodbenih obveznosti tožene stranke, je tožeča stranka upravičeno vložila tožbo pri pogodbeno dogovorjenem sodišču. Bistveno je, da je s cesijsko izjavo izkazan nastanek cesijskega razmerja, predvidenega tudi v kreditni pogodbi, na podlagi katerega tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja svoj tožbeni zahtevek. Zaradi takšnega prenosa pravic iz pogodbenega razmerja v konkretnem primeru ni mogoče zanikati tesne povezanosti med prenešeno terjatvijo in pogodbenim dogovorom o krajevni pristojnosti sodišča, ki ga izraža tudi določba 1. odstavka 440. člena ZOR (veljavnega v času nastanka spornega razmerja), po kateri ima prevzemnik (cesionar) nasproti dolžniku (cesusu) povsem enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik (cedent).

Glede samega nastanka toženkine obveznosti ima ta spor vsebino odškodninskega spora družbe z omejeno odgovornostjo proti svojemu poslovodji (direktorju) zaradi njegovega malomarnega opravljanja poslovodskih nalog. Pravna podlaga spora je v določbah 1. odstavka 449. člena ZGD, 2. odstavka 258. člena ZGD in 1. odstavka 154. člena ZOR. Toženka je z žiro računa gospodarske družbe v zadnjem letu pred stečajem dvignila večje gotovinske zneske, njihova poraba za potrebe družbe pa je z blagajniško dokumentacijo dokazana le približno do polovice. Po lastni izpovedbi je toženka poslovodstvene naloge v tem obdobju opravljala malomarno. Ob uvedbi stečaja v blagajni družbe ni bilo denarja, zato ugotovljeni primanjkljaj predstavlja škodo.

Določbe XXVII. Poglavja ZOR se ne uporabljajo za zavarovanje terjatev (2. odstavek 899. člena ZOR). Zato se za taka razmerja uporablja splošni del ZOR.

Glede na pravno ureditev cesije v ZOR ni bilo nobenih zadržkov za veljaven odstop terjatve banke iz pogodbe o investicijskem kreditu s tožencema.

V zvezi s prenosljivostjo delnic in načelno njihovo prenosljivostjo pravna teorija (glej dr. Marjan Kocbek, Prenosljivost delnic in predkupne pravice delničarjev, Podjetje in Delo, Gospodarski vestnik d.d. z dne 20.6.1995, št. 4, stran 472 in dr. Nina Plavšak, Izdaja in prenos vrednostnih papirjev, Podjetje in Delo, Gospodarski vestnik d.d. z dne 4.3.1997, št. 1 stran 12) nasprotuje ureditvi predkupne pravice v statutu delniške družbe. Obligacijska razmerja udeleženci v prometu svobodno urejajo (10. čl. ZOR). Pri prodaji delnic za promet v smislu 10. čl. ZOR nedvomno gre. Zato sodišče druge stopnje ne vidi posebne razlike med tem, da bi se delničarji med seboj (inter partes) dogovorili o predkupni pravici ustno ali pa v posebni listini v smislu 527. čl. ZOR, ali v statutu.

Dolžnik lahko uveljavlja proti prevzemniku terjatve vse tiste ugovore v zvezi z odstopljeno terjatvijo, ki so obstajali, preden je zvedel za odstop.

Če tožeča stranka po nastopu litispendence cedira terjatev tretji osebi, ima po določbi 1. odst. 190. člena ZPP pravico dokončati pravdo, tožbeni zahtevek pa lahko prilagodi novi situaciji tako, da predlaga, da sodišče obveže toženo stranko na plačilo tretji osebi, singularnemu nasledniku v materialnem razmerju, s tem pa ni pravni položaj tožene stranke ne v procesnem in ne v materialnopravnem pogledu v ničemer poslabšan.

Predloga za vrnitev v prejšnje stanje v postopku v gospodarskih sporih ni mogoče dati ustno na zapisnik pri sodišču. Ker Zakon (o obligacijskih razmerjih) za odstop terjatve s pogodbo ne določa pismene oblike, ni treba, da stranki svoje soglasje za sklenitev cesijske pogodbe izrazita z njenim podpisom.

Cesionar ne more prenesti terjatve od cedenta, ki sam ni bil njen upravičenec, ne glede na to, da je ob cesiji terjatev priznal.

Dogovor o cesiji terjatve je za cesusa abstraktni pravni posel, saj se zaradi cesije njegov pravni položaj ne spreminja (prim. 1. odst. 440. čl. ZOR). Ugovori, ki jih je tožena stranka kot cesus upravičena uveljavljati zoper tožečo stranko kot cesionarja, se lahko nanašajo le na obstoj cedirane terjatve, na razmerje, v katerem je terjatev nastala, torej na vse tiste ugovore, ki bi jih sicer imela proti cedentu, kot tudi ugovore ničnosti cesije. Glede na povedano se pritožbene trditve tožene stranke o podlagi cesijske pogodbe (o odplačni cesiji in zato odgovornosti cedenta za obstoj terjatve, cesiji v zavarovanje tožničine terjatve iz kreditne pogodbe sklenjene med tožečo stranko kot kreditojemalcem in G. p.o. kot kreditojemalcem z dne 1.2.1994) izkažejo kot neupoštevne, saj takih ugovorov cesus zoper cesionarja ne more uveljavljati.