VSRS Sodba III Ips 63/93

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Pritožbo tožeče stranke zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 181.025,00 SIT s pp, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji, v kateri navaja, da uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga tožeča stranka revizijskemu sodišču, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka v reviziji ni povedala, katere so tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja kot revizijski razlog. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo glede morebitnega obstoja revizijskih razlogov s področja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka samo v tistem obsegu, v katerem jo mora po 386. členu ZPP preizkusiti po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da do kakšne od tistih kršitev določb pravdnega postopka, ki so navedene v 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP, tekom postopka ni prišlo. Tožeča stranka torej z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka z revizijo ne more uspeti.

Po dejanskih ugotovitvah, ki so bile podlaga za odločitev sodišča druge stopnje, je tožena stranka tožnika opozorila, da je zavarovalna pogodba sklenjena po splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska AK 89 in da je tožnik te pogoje prejel. Ti dve ugotovitvi vsebuje tudi polica, na podlagi katere zahteva tožnik plačilo zavarovalnine. Glede na 3. in 4. odst. 902. člena ZOR omenjena dejstva popolnoma zadostujejo za upoštevanje določb omenjenih splošnih pogojev pri odločanju v sporu. Za njihovo uporabo namreč ni potrebno, da je bil tožnik z njimi seznanjen, kot to meni tožeča stranka v reviziji, zadostuje že, da bi mu morali biti znani (3. odst. 142. člena ZOR). Glede na to, da jih je ob sklenitvi pogodbe prejel, kar je v polici ugotovljeno, pa bi mu morali biti znani.

Glede na navedeno sta sodišči prve in druge stopnje svoji odločitvi pravilno temeljili na splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska AK 89 in njihove določbe tudi pravilno uporabili. Z ugotovitvijo totalne škode, kateri tožnik ni nasprotoval (dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje), in izplačilom zavarovalnine zanjo v prejšnjem zavarovalnem primeru, je tožniku zavarovanje po 2. odst. 26. člena že omenjenih splošnih pogojev prenehalo. Zato tožnik na podlagi iste zavarovalne police ne more zahtevati zavarovalnine za pozneje, v drugem zavarovalnem primeru nastalo škodo, pa čeprav je do nje prišlo sicer na istem toda obnovljenem tovornjaku.

Uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani. Ker tudi tisti revizijski razlogi, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).