VSRS Sklep II Ips 563/92

Revizija se zavrže.

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da plača tožnici odmerjeno odškodnino. Glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka se je pritožila tožnica, glede obsodilnega dela pa "T.P. ...". Na poziv pritožbenega sodišča naj navedena stranka predloži ustrezno pooblastilo, je zastopnik tožene stranke sporočil popravek v pritožbi navedenega naslova, tako da se naziv tožene stranke pravilno glasi "...", dodal pa je, da je zaradi statusne spremembe prenehala obstajati tožena stranka, kot je navedena v tožbi in sodbi (in očitno tudi v njeni pritožbi).

Pritožbeno sodišče je ob reševanju pritožbe tožeče stranke sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti (v celoti) razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (točka 1 izreka sklepa sodišča druge stopnje), da bi s tem dalo tožeči stranki možnost uskladiti naziv tožene stranke v skladu z njeno statusno spremembo, do katere je prišlo po ugotovitvi pritožbenega sodišča pred izrekom sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbo T.P. ... pa je pritožbeno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (točka 2 izreka sklepa sodišča druge stopnje).

Proti sklepu pritožbenega sodišča vlaga revizijo v besedilu in podpisu navedena prvotna tožena stranka oziroma v označbi tožene stranke kot "T.P. ...", ki brez navedbe revizijskih razlogov navaja:

Tožeča stranka je ves čas postopka, tudi po statusni spremembi, vztrajala pri prvotni tožbi, ne da bi jo uskladila, torej ni prišlo do subjektivne spremembe v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje ni navedlo razlogov, zakaj naj bi bila pritožba tožene stranke nedovoljena. Če je sodišče zavrglo pritožbo zato, ker je prišlo do statusne spremembe, bi enako moralo storiti s tožbo. Pravna usoda tožbe in pritožbe mora biti po stališču tožene stranke enaka in sodišče ne bi smelo pritožbo zavreči kot nedovoljeno. Predlaga spremembo sklepa sodišča druge stopnje tako, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbo zavrže.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se ni izjavil o njej (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Kolikor tudi sicer nejasna revizija izpodbija 1. točko izreka sklepa pritožbenega sodišča, ki v celoti (to je očitno v ugodilnem in zavrnilnem delu) razveljavlja sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrača temu sodišču v nov postopek, ta ni dovoljena, ker ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan (1. odstavek 400. člena ZPP). Nasprotno, izpodbijani sklep nalaga sodišču prve stopnje nadaljevanje postopka, v okvirih, navedenih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

Z odločitvijo pritožbenega sodišča, da se v celotnem obsegu zadeva nadaljuje pred sodiščem prve stopnje, pa tožena stranka -"...", nima nobenega pravnega interesa, da bi izpodbijala izrek pritožbenega sodišča pod točko 2, da se namreč pritožba T.P. ... zavrže kot nedovoljena. Pravnega interesa, ki sicer mora biti imanentna vsebina vsakega rednega in izrednega pravnega sredstva, navedena tožena stranka ne pojasnjuje in ga tudi sicer ne obrazlaga v svoji reviziji, tako da tudi iz njenega revizijskega predloga ni jasno, ali ga sploh izpodbija.

Iz navedenih razlogov je bilo torej treba revizijo zavreči kot nedovoljeno (392. člen ZPP).