VSRS Sodba U 170/92-8

Tožba se zavrne.

Občinski sekretariat za občo upravo in razvoj krajevnih skupnosti občine je s sklepom dne 25.11.1991 dovolil izvršbo poravnave, ki sta jo v upravni zadevi zaradi stikov z mladoletnima otrokoma sklenila tožnik in njegova razvezana žena.

Zoper navedeni sklep o dovolitvi izvršbe se je pritožila izvršilna zavezanka. Uveljavljala je kšitev določb postopka in napačno ugotovitev dejanskega stanja. Prvostopni organ zavezanki sploh ni vročil izvršilnega predloga, tako da se ni mogla izjasniti na tožnikove navedbe. Tožniku ni nikoli ovirala stikov z otrokoma. Preden je bila med staršema dne 8.5.1991 sklenjena poravnava, sta bili stranki dne 3.4.1991 vabljeni na center za socialno delo, kjer je tudi tožnik sprejel določene obveznosti do otrok. Teh obveznosti pa ne izpolnjuje. Ker sploh ni bila seznanjena z začetkom postopka, tudi stroškov izvršbe ni pripravljena nositi.

Tožena stranka je tej pritožbi ugodila, tako, da je z odločbo dne 20.2.1992 navedeni sklep o dovolitvi izvršbe odpravila in vrnila zadevo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Navaja, da je sklep nezakonit, ker zavezanki ni bila dana možnost ugovora in pojasnjevanja pred izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe. Prvostopni organ bi moral po določbah 8., 135. in naslednjih členov zakona o splošnem upravnem postopku ugotoviti, ali zavezanka res ne izpolnjuje svojih obveznosti, določenih v poravnavi. Prvostopni sklep je nezakonit tudi zato, ker v uvodu napačno navaja številke členov zakona o splošnem upravnem postopku, ki so bili podlaga za njegovo izdajo. Nadalje bi moral izrek sklepa vsebovati tudi navedbo, da pritožba ne zadrži začete izvršbe, poleg tega pa na sklepu ni pečata organa, ki ga je izdal.

Zoper takšno odločbo je tožeča stranka sprožila upravni spor. V tožbi zatrjuje, da je tožena stranka z izdajo izpodbijane odločbe kršila pravila postopka. Prvostopni sklep o dovolitvi izvršbe je bil izdan po pravilnem postopku. Noben predpis ne daje izvršilnemu zavezancu pravice do ugovora. Edino pravno sredstvo v postopku izvršbe je pritožba zoper sklep, o čemer je bila zavezanka pravilno poučena in je to možnost tudi uporabila. Vse, kar mora organ, ki dovoljuje izvršbo, pred izdajo sklepa ugotoviti, je obstoj izvršilnega naslova. Prvostopni organ je pravilno vodil izvršilni postopek in je v sklepu tudi navedel ustrezne člene zakona o splošnem upravnem postopku. Na sklepu je tudi pečat prvostopnega organa. V izreku sicer res ni navedbe, da pritožba ne zadrži začete izvršbe, to pomanjkljivost pa bi lahko odpravila tožena stranka.

Tožnik predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Na tožbo je odgovorila prizadeta stranka, mati otrok, ki je bila izvršilna zavezanka. Zatrjuje, da sploh ne obstaja izvršilni naslov. Starša otrok da sta podpisala samo zapisnik, ta pa ni izvršilni naslov. Tožnik ne izpolnjuje očetovskih dolžnosti. Ne plačuje preživnine, otroka sta se mu popolnoma odtujila in ga ne želita videti. Če bi prišlo do izvršbe s prisilitvijo z denarnimi kaznimi, bi s tem materi odvzel še tisti denar, ki je namenjen otrokoma. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Prvostopni sklep je bil izdan na podlagi poravnave, ki sta jo sklenila tožnik in prizadeta stranka dne 8.5.1991 na Centru za socialno delo, ki je vodil upravni postopek glede določitve stikov med tožnikom kot očetom in njegovima mladoletnima otrokoma. Navedeno poravnavo sta podpisali obe stranki in tako predstavlja veljaven izvršilni naslov (134. člen zakona o splošnem upravnem postopku -Uradni list SFRJ, št. 47/86 - v nadaljevanju ZUP). Dejstvo, da je bila sklenjena veljavna poravnava, z obveznostmi, katerih vsebina je bila potem povzeta v sklep o dovolitvi izvršbe, med tožnikom in prizadeto stranko tudi v pritožbenem postopku ni bilo sporno. V pritožbi prizadeta stranka, tedanja izvršilna zavezanka, celo izrecno priznava, da je bila dne 8.5.1991 sklenjena poravnava. Gre torej za dejansko okoliščino, ki je bila ugotovljena v upravnem postopku. Zato sodišče ni obravnavalo nove navedbe prizadete stranke iz njenega odgovora na tožbo, češ da v izvršilni zadevi sploh ni bilo izvršilnega naslova (39. člen zakona o upravnih sporih - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 36/77 popr.).

Ob veljavnem izvršilnem naslovu pa je prvostopni organ na tožnikov predlog za izvršbo pravilno vodil izvršilni postopek. Zakon o splošnem upravnem postopku nikjer ne določa, da bi moral organ, ki vodi izvršbo, s predlogom za izvršbo seznanjati zavezanca. Nikjer tudi ni predvidena možnost ugovora. Organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izda sklep o dovolitvi izvršbe na zahtevo upravičenca, če ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva (1. odstvek 286. člena ZUP). Zoper takšen sklep se lahko zavezanec pritoži, med drugim tudi v primeru, če za vlaganje izvršbe ni bilo pravnega interesa, ker je že sam, prostovoljno ravnal v skladu z obveznostmi iz izvršilnega naslova. Samo dejstvo, da prvostopni organ ni vročal izvršilnega predloga izvršilni zavezanki, da ji ni omogočil ugovora in da ni ugotavljal, ali je zavezanka morda sama izpolnila obveznosti iz sklenjene poravnave, torej še ne predstavlja kršitve upravnega postopka.

Pač pa je bilo potrebno ugotoviti resničnost pritožbenih navedb izvršilne zavezanke, da je bila izvršba nepotrebna, ker je obveznosti iz poravnave prostovoljno izpolnjevala, in da zato tudi ne bo poravnala izvršilnih stroškov. Tožena stranka bi sicer lahko po določbi 1. odstavka 242. člena ZUP tudi sama odpravila to pomanjkljivost, vendar je zakonita tudi njena odločitev, naj to stori organ prve stopnje (2. odstavek 242. člena ZUP). Iz tega razloga je tožena stranka utemeljeno odpravila prvostopni sklep. Vse povedano smiselno velja tudi glede ravnanja tožene stranke v zvezi z dejstvom, da izrek prvostopnega sklepa ni vseboval navedbe, da pritožba ne zadrži začetka izvršbe.

Glede na to, da je tožena stranka iz navedenih razlogov utemeljeno ugodila pritožbi, je v izpodbijani odločbi tudi pravilno opozorila prvostopni organ na pomote pri navajanju številk členov ZUP, ki so bili podlaga za idajo izvršilnega sklepa, čeprav po presoji sodišča to predstavlja pomanjkljivost, ki sama po sebi ni vplivala na pravilnost sklepa.

Iz povedanega izhaja, da je izpodbijana odločba zakonita, zato pa je tožba neutemeljena in jo je sodišče po 2. odstavku 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo.

Sodišče še pripominja, da je izvršilna zavezanka z navedbami v odgovoru na tožbo prišla v nasprotje z navedbami, ki jih je dala v upravnem postopku. Tako v odgovoru smiselno priznava, da tožniku onemogoča stike z otrokoma, na drugi strani pa izpodbija veljavnost poravnave. Sodišče skladno z določbo 39. člena zakona o upravnih sporih tudi teh novih navedb ni moglo upoštevati. Prvostopni organ pa bo v ponovljenem postopku, ko bo ravnal po navodilih tožene stranke iz izpodbijane odločbe, moral oceniti tudi pomen teh navedb. Pri tem pa bo moral upoštevati tudi določbo 1. odstavka 280. člena ZUP, po kateri s pritožbo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe (oziroma v tem primeru poravnave), ki se izvršuje.

Sodišče je uporabilo zvezne predpise kot predpise Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije, št. 1/91).