VSRS Sodba II Ips 564/2007

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za nedopustnost izvršbe, dovoljene s sklepom istega sodišča In 3/98 s 13. 2. 1998, glede polovice nepremičnin, vpisanih v vl. št. 1071 k. o. ..., ter odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obe sodišči sta kot odločilno dejstvo poudarili, da je bil toženec kot zastavni upnik v zemljiški knjigi na podlagi sporazuma po 251.c členu takratnega Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) vpisane hipoteke v dobri veri, zato ima njegova pravica prednost pred tožničino originarno na podlagi določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) pridobljeno lastninsko pravico.

2Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču drugo stopnje v novo sojenje. Zatrjuje, da pomeni prodaja celotne nepremičnine, ki spada v skupno premoženje zakoncev, zaradi poplačila dolga enega zakonca poseg v pravico do lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Za podkrepitev svojega stališča deloma povzema nekatere razloge iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 128/03-27 s 27. 1. 2005. Zatrjuje še, da je bil sicer res najprej sklenjen sporazum med tožencem in tožničinim sedaj že pokojnim možem, vendar pa je bil pravni naslov za vpis zastavne pravice v zemljiško knjigo sklep izvršilnega sodišča po predpisih izvršilnega prava in bi morala biti že iz tega razloga zaščitena njena ustavno varovana pravica do zasebne lastnine. Ne glede na to pa tožnica tudi ne vidi utemeljenega razloga, zakaj naj bi se njena lastninska pravica ščitila samo v primeru pridobitve zastavne pravice v izvršilnem postopku, ne pa v primeru pogodbene pridobitve zastavne pravice na nepremičnini. Ker navedena odločba Ustavnega sodišča RS velja le v takrat obravnavanem primeru, tožnica ne vidi zadržka, da revizijsko sodišče ne bi moglo v njenem primeru ugoditi tožbenemu zahtevku in s tem zagotoviti njeno ustavno varovano pravico do zasebne lastnine.

3Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki ni vložil revizijskega odgovora.

4Revizija ni utemeljena.

5Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče ne sme upoštevati tistih trditev, ki so v nasprotju z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in je prestalo preizkus tudi na pritožbeni stopnji. V obravnavani zadevi je zato vezano na dejansko ugotovitev, da je toženec pridobil zastavno pravico za zavarovanje svoje posojilne terjatve s pogodbo, in sicer s sporazumom, ki je bil sklenjen v postopku pred sodiščem v zadevi R 46/95 s 15. 2. 1995 in ki je bil tudi podlaga za vpis zastavne pravice v zemljiško knjigo (razlogi prvostopenjske sodbe na koncu tretje strani in list C3 zemljiškoknjižnega izpiska pod A2). Pravna podlaga za sklenitev sporazuma je bila v določbah 251.b in 251.c člena takratnega ZIP, na podlagi katerih je sodišče na soglasen predlog strank določilo narok in v zapisniku ugotovilo njun sporazum tako glede same zavarovane terjatve kot glede vknjižbe zastavne pravice v zemljiško knjigo. Vpis zastavne pravice je bil izveden na podlagi 251.d člena ZIP. Čeprav gre za določbe izvršilnega prava, pa je podlaga pridobljene zastavne pravice pogodba in ne sam zakon, kot neutemeljeno skuša prikazati tožnica.

6Odločilno v tej zadevi je, da je bil toženec ob sklepanju pogodbe in sporazuma v dobri veri o pravilnosti zemljiškoknjižnih podatkov, da je lastnik sporne nepremičnine le dolžnik. Ta dejanska okoliščina že na pritožbeni stopnji ni bila več sporna. Pomembna je tudi okoliščina, da je toženec zastavno pravico pridobil s pogodbo. Pred sprejemom odločbe Ustavnega sodišča RS Up 128/03, na katero se sklicuje tožnica, je sodna praksa res kolebala, po izdaji te odločbe pa se je ustalila na stališču, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje tisti, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tisti, ki je pridobil zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi (II Ips 597/2004, II Ips 66/2005, prej tudi II Ips 82/2001). Zakaj to razlikovanje, je pojasnilo tudi ustavno sodišče v odločbi, na katero se sklicuje tožnica, pri čemer pa povzema le del njenih razlogov. Zato revizijsko sodišče samo na kratko pojasnjuje, da je v drugi opisani situaciji pomembno, da je zaznamba sklepa o izvršbi prvo izvršilno dejanje v postopku oprave izvršbe na nepremičnino, predmet spora v pravdi na podlagi izločitvene tožbe pa je prav nedopustnost izvršbe na določen predmet.

7Tožničina pravica do zasebne lastnine iz 33. člena URS ne pomeni absolutne zaščite v vsakem primeru in zoper vsakogar. Tudi lastninska pravica je lahko omejena zaradi varstva pravic drugih (tretji odstavek 15. člena URS). Zato je pomembna presoja, ali pomeni prodaja celotne nepremičnine, ki je (bila) skupno premoženje tožnice in njenega sedaj pokojnega moža, zaradi poplačila moževega dolga dopusten poseg v tožničino lastninsko pravico. To presojo sta obe sodišči obrazložili v razlogih svojih sodb: tehtali sta tožničin interes preprečiti izvršbo na njenem na podlagi zakona originarno pridobljenem delu nepremičnine in toženčev interes za poplačilo terjatve, ki je zavarovana s pogodbeno pridobljeno zastavno pravico na isti nepremičnini, ki pa je bila po zemljiškoknjižnih podatkih le dolžnikova last. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, da v obravnavani zadevi pretehtajo toženčevi interesi zaradi njegove izkazane dobrovernosti, načela zaupanja v zemljiško knjigo, pa tudi razlogov pravne varnosti. Njuna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za nedopustnost izvršbe je torej materialnopravno pravilna.

8Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno tožničino revizijo.