VSRS Sodba II Ips 885/2006

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je toženka dolžna plačati odškodnino v znesku 15.058.554,57 SIT, oziroma do višine zavarovalne vsote, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.

2Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo proti prvostopenjski sodbi.

3Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi "bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava". Revident predstavi stališča prvostopenjskega sodišča glede zastaranja njegove terjatve in trdi, da se je proti prvostopenjski sodbi pritožil samo "na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je petletni zastaralni rok po 371. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR pričel teči že z dnem 13. 8. 1995, to je z dnem , ko je potekel rok za nadaljevanje postopka". Zato naj bi pritožbeno sodišče kršilo določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, kršena pa naj bi bila tudi določba 359. člena ZPP, da se ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Tožnik je ves čas trdil, da 13.8.1995 ni vedel in tudi objektivno ni mogel vedeti niti za pogodbeno kršitev niti za nastanek škode. Za zamenjavo odvetnikov in umik tožbe je izvedel šele v letu 1996. Sodna praksa kot bistven element pričetka teka zastaralnega roka po 361. členu ZOR priznava, da mora upnik najprej za obstoj terjatve izvedeti, v konkretnem primeru pa je moral tožnik izvedeti za kršitev pogodbe in nastanek škode. Da bi tožnik zoper povzročitelja škode oziroma zoper zavarovalnico, ki je odvetnikovo odgovornost zavarovala, sploh lahko uveljavljala povračilo povzročene škode, je nujno in logično, da bi za to, da mu je škoda nastala, moral najprej izvedeti. Petletni zastaralni rok naj bi zato pričel teči šele tedaj, ko je tožnik ugotovil, da so mu zaradi posledic umika tožbe bile zaprte vse možnosti uveljaviti tožbeni zahtevek iz naslova nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče ni utemeljilo trditve, da gre za objektivni zastaralni rok, zaradi česar je "bistveno kršilo postopek po 14. točki 339. člena". Razlogi sodbe naj bi bili med seboj v nasprotju tudi zato, ker naj bi sodišče priznavalo, da je šlo za kršitev pogodbene obveznosti odvetnika. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da v delovnem sporu ni bil postavljen denarni zahtevek, ne more imeti nobenega vpliva na odločitev glede zastaranja oziroma nastanka škode.

4Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ta pa na revizijo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je s sodbo v celoti zavrnilo tožbi zahtevek, ker je ugotovilo, da je pred vložitvijo tožbe nastopilo zastaranje tožnikove odškodninske terjatve. Tožnik se je v celoti pritožil proti zavrnilni prvostopenjski sodbi, pritožbeno sodišče pa je pritožbo v celoti zavrnilo. Zato ne drži revizijska trditev, da je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo v škodo pritožnika(1). S tem v zvezi je tudi nesmiseln očitek, da naj bi se preizkus sodbe prve stopnje nanašal na del, ki ni bil izpodbijan s pritožbo(2). Obseg izpodbijane sodne odločbe namreč sovpada z obsegom tistega dela izreka odločbe, ki mu pritožba nasprotuje in se zato v nobenem primeru ne nanaša na posamezne dele obrazložitve sodbe. Pritožbeno sodišče je tudi dovolj obrazložilo svoje stališče o zastaranju terjatve in zato ni "bistveno kršilo postopek po 14. točki 339. člena".

7Pritožbeno sodišče pri odločanju ni storilo relevantnih procesnih kršitev. Revizijski preizkus uporabe materialnega prava pa je mogoč le ob upoštevanju tistih relevantnih dejstev, ki predstavljajo podlago izpodbijane sodbe(3). Tožnik toži zavarovalnico zato, ker je zavarovala odgovornost odvetnikov, zahtevek pa se nanaša na škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel zaradi neustreznega zastopanja odvetnika v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Škoda naj bi nastala zato, ker odvetnik ni pravočasno predlagal nadaljevanja postopka (potem, ko je nastopilo mirovanje), zaradi česar tožnik ni mogel več učinkovito uveljavljati premoženjskih zahtevkov proti delodajalcu. Neizpodbojna dejanska ugotovitev sodišča je, da bi lahko odvetnik predlagal nadaljevanje postopka najkasneje 14. 8. 1995, potem pa je nastopila fikcija umika tožbe(4). Sodišče je ugotovilo tudi, da takrat tožnikov pooblaščenec L. ni bil več odvetnik, odvetnik C., ki je bil prevzemnik odvetniške pisarne pa ni imel pooblastila za zastopanje tožnika v navedenem sporu. Odvetnik C. bi zato lahko predlagal nadaljevanje postopka le na podlagi tretjega odstavka 73. člena Statuta odvetniške zbornice. V kontekstu navedenih neizpodbojnih dejstev je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da se zavarovanje odgovornosti ne razteza na ravnanje pooblaščenca L., ki ob škodljivi opustitvi ni bil več odvetnik, ravnanje odvetnika C. pa v razmerju do tožnika ne predstavlja prekršitve pogodbene obveznosti, saj mandatno razmerje ni bilo nikoli vzpostavljeno. Zato je tudi pravilno stališče, da je pri zastaranju treba upoštevati kriterije, ki veljajo za neposlovne odškodninske obveznosti.

8Pravilno je tudi stališče, da je pred vložitvijo tožbe potekel objektivni zastaralni rok iz drugega odstavka 376. člena ZOR. Škoda je namreč tožniku nastala v trenutku, ko je nastopila fikcija umika tožbe in ne šele takrat, ko je tožnik izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (kar bi prišlo v poštev pri računanju subjektivnega zastaralnega roka(5)).

9Zavrnitev revizije ima podlago v 378. členu ZPP.

---.---Op. št. (1): Primerjaj določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Op. št. (2): Primerjaj določbo prvega odstavka 350. člena ZPP.Op. št. (3): Primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP.Op. št. (4): Primerjaj tretji odstavek 217. člena ZPP/77.Op. št. (5): Primerjaj prvi odstavek 376. člena ZOR.