VSRS Sodba II Ips 1070/2007

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 756,56 EUR.

1Tožnica je trdila, da je pridobila lastninsko pravico na zemljiški parceli št. 6113/1 k.o. ... (v nadaljevanju zemljiška parcela) na podlagi zakona. Pravico uporabe zemljiške parcele je imel Zavod ... p.o., sicer pravni prednik G. d. o. o. Slednji je na podlagi 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS št. 44/97 - ZLNDL) dosegel vknjižbo lastninske pravice v svojo korist. Zavod ... p.o., bi moral lastninsko pravico prenesti na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. V ta namen je bila s Skladom 7. 7. 1998 sklenjena pogodba in vložen zemljiškoknjižni predlog za prenos, ki ga je sodišče zavrnilo. Sklad je zavezan na podlagi 57. člena Zakona o javnih skladih (Ur. l. RS št. 22/2000 - ZJS) prenesti lastninsko pravico nazaj na tožnico, ker predstavlja zemljiška parcela nezazidano stavbno zemljišče, ki je na podlagi dolgoročnega prostorskega plana od 1986-2000 namenjeno za graditev objektov in je bilo do 10.3.1993 v družbeni lastnini. Toženka (po javno dostopnih podatkih Poslovnega registra Slovenije je bila 4. 9. 2008 v sodni register vpisana med drugim sprememba firme iz ...) je družbo G. d.o.o. 12. 6. 2001 pripojila in 19. 11. 2001 dosegla vknjižbo lastninske pravice v svojo korist.

2Sodišče prve stopnje je ob vnovičnem sojenju (enako kot prvič) ugodilo zahtevku za ugotovitev lastninske pravice na zemljiški parceli in naložilo toženki, da izstavi zemljiškoknjižno listino.

3Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Navedbe revidenta

4Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je lastninsko pravico na zemljiški parceli pridobila s prevzemom (nakupom in pripojitvijo) družbe G. d.o.o. Med aktivno premoženje G. d.o.o. je spadala tudi zemljiška parcela. Toženka je pred prevzemom pregledala celotno premoženje prevzete družbe, tudi lastništvo nepremičnin. Nepremičnina je bila v osnovnih sredstvih prevzete družbe G. d.o.o. Toženka se je zanesla na podatke o pravicah, ki so bili vpisani v zemljiški knjigi in bila dobroverna. Napačno je sklepanje sodišča, da bi moral direktor toženke vedeti, da zemljiškoknjižno stanje ne odraža resničnih pravnih razmerij in da bi temu vprašanju moral posvetiti več pozornosti. Napačno je sklepanje sodišča, da ne gre za vedenje direktorja toženke osebno, pač pa toženke kot pravne osebe, ki se je tudi sama lastninila po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS št. 55/92 s spremembami - ZLPP) in bi zato glede na sklenjeno pogodbo s 7. 7. 1997, na podlagi 5. člena ZLPP, 14. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 10/93 s spremembami - ZSKZ), petega odstavka 57. člena ZJS, ki je začel veljati 25.3.2001, dejansko lastništvo sporne parcele morala preveriti. Nič ni kazalo na neusklajenost zemljiškoknjižnega stanja. Glede na načelo zaupanja iz 10. člena Stvarnopravnega zakonika (ur. l. RS št. 87/2002 - SPZ) je sodišče materialno pravo napačno uporabilo. Toženki ni mogoče očitati, da ni ravnala dobroverno.

Odgovor nasprotne stranke

5Tožnica v odgovoru na revizijo poudarja, da toženka nedovoljeno izpodbija dejansko stanje. Obstajal je utemeljen dvom v zemljiškoknjižno stanje. Toženka bi morala preveriti lastništvo sporne parcele.

6Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7Revizija ni utemeljena.

8Ugotovljeno dejansko stanje je naslednje:

- zemljiška parcela, ki je nezazidano stavbno zemljišče, se nahaja znotraj ureditvenega območja naselja S., kar je opredeljeno z dolgoročnim planom Občine Sežana za obdobje od 1986-2000; - do 1997 je bila v družbeni lastnini, pravico uporabe je imel Zavod ... p.o., pred tem pa tožnica; - 20. 5. 1997 je bilo vpisano lastninsko preoblikovanje Zavod ... p.o. v družbo G. d.o.o.; - z dnem 2. 7. 1998 je bila v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica v korist G. d.o.o. (na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Kopru z dne 20.5.1997, zgodovinskega izpiska iz sodnega registra v zvezi s 3. čl. Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS št. 44/97); - 7. 7. 1998 sta Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov ter G. d.o.o. sklenili pogodbo o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov, 1. 9. 1998 je Sklad vložil zemljiškoknjižni predlog, ki ga je sodišče 26.3.2001 zavrnilo; - 12. 6. 2001 je bila sklenjena pogodba o pripojitvi družbe G. d.o.o. k toženki (prevzemni družbi), že pred prevzemom pa je toženka obvladovala več kot 9/10 osnovnega kapitala družbe G. d.o.o.; - v zemljiški knjigi je vknjižena lastninska pravica v toženkino korist; - toženka, ki se je tudi lastninila po ZLPP, bi morala vedeti, da sporno zemljišče ni moglo biti predmet lastninjenja in da zemljiškoknjižno stanje ne odraža resničnih pravnih razmerij glede na to, da so skrbno pogledali vso dokumentacijo in pogodbe, toženka bi morala vedeti za pogodbo s Skladom s 7. 7. 1998.

9Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za konflikt med zunajknjižnim pridobiteljem lastninske pravice (tožnico) in pridobiteljem lastninske pravice od knjižnega nelastnika (toženko). Tožnica je 25.3.2000 pridobila lastninsko pravico na zemljiški parceli na podlagi zakona, ko je začel veljati ZJS. Pred tem je 11.3.1993 lastninsko pravico z uveljavitvijo ZSKZ pridobila Republika Slovenija. Ko je bila sklenjena pogodba o pripojitvi 12. 6. 2001 oziroma 19. 11. 2001, ko je bil vložen zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice, G. d.o.o. ni imelo lastninske pravice, saj lahko v istem trenutku obstaja le ena lastninska pravica. Kljub temu toženka ne bi smela trpeti škodljivih posledic, ker je bila v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica v korist G. d.o.o., pod pogojem dobrovernosti. Tožnica je dokazovala, da je toženka vedela oziroma bi morala vedeti za okoliščine, zaradi katerih je bila vknjižba lastninske pravice v korist G. d.o.o. neveljavna, da je že zaradi pogodbe s Skladom imela poizvedovalno dolžnost, da preveri, ali je G. d.o.o. resnični lastnik zemljiške parcele. Po presoji revizijskega sodišča mora vsakdo, ki sodeluje v prometu z nepremičninami, upoštevati tudi obstoječe in veljavne zakone, ki opredeljujejo pravice na nepremičninah, in se ne more zanašati izključno na podatke v zemljiški knjigi. Zavod ... p.o., ki je imel pravico uporabe, se je 20. 5. 1997 lastninsko preoblikoval v družbo G. d.o.o. Iz določb ZLPP izhaja, da v družbeni kapital podjetja ne sodijo kmetijska zemljišča in gozdovi (niti nezazidana stavbna zemljišča, ki izpolnjujejo pogoje iz tretjega odstavka 14. člena ZSKZ). Ta zemljišča torej niso bila zajeta v otvoritveni bilanci podjetja z družbenim kapitalom in pravica uporabe se v tem primeru ni transformirala v lastninsko pravico preoblikovane pravne osebe (v konkretnem primeru G. d.o.o.). Toženka bi se po presoji revizijskega sodišča na načelo zaupanja v zemljiško knjigo lahko sklicevala v primeru lastninjenja stavbnega zemljišča, ki bi bilo zajeto v otvoritveni bilanci Zavod ... p.o., svoje soglasje pa bi k takšnemu preoblikovanju podala Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo. V primeru, ko je bila lastninska pravica v zemljiško knjigo vpisana na podlagi ZLNDL in ne na podlagi ZLPP in ko toženka ne trdi, da bi bilo zemljišče zajeto z otvoritveno bilanco, pa se ne more sklicevati na dobro vero niti na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Toženka bi morala upoštevati tudi postopek preoblikovanja Zavod ... p.o. v gospodarsko družbo G. d.o.o. in ne le posamezno fazo - vpis v zemljiško knjigo. Toženka bi glede na ugotovljene okoliščine (status zemljišča, preoblikovanje družbene lastnine, pogodbo s Skladom) lahko sklepala, da družba G. d.o.o. nima lastninske pravice na zemljiški parceli, pač pa jo je imela od 11.3.1993 Republika Slovenija, od 25.3.2000 pa jo ima tožnica. Po presoji revizijskega sodišča je zato pravilen materialnopravni zaključek, da toženka ni bila v dobri veri in se ne more uspešno sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo.

10Uveljavljani revizijski razlog po povedanem ni podan, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

11Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP.