VSRS Sodba II Ips 887/2007

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti sina v višini 12.518,78 EUR (prej 3,000.000 SIT). Upoštevalo je, da je tožena stranka tožniku že plačala 9.180,44 EUR (prej 2,200.000 SIT), kar je valoriziralo na dan sodbe sodišča prve stopnje in toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine v višini 2.906,86 EUR (prej 696.600 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta 3. Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe tožnik vlaga revizijo. Nižjima sodiščema očita, da je odškodnina nižja, ker naj bi se sin, odkar je začel študirati v Ljubljani, vse bolj osamosvajal. Meni, da je osamosvajanje logična posledica odraščanja vsakega otroka, vendar to na čustveno navezanost med tožnikom in sinom ni vplivalo. Sodišči nista zadosti upoštevali, da se je tožnikovo življenje po sinovi smrti popolnoma spremenilo. Postal je drug človek, ki se težko zbere in ima težave v družini, na delu in s prijatelji.

4Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija ni utemeljena.

6Pravna podlaga za prisoditev pravične denarne odškodnine je v 200., 201. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika. Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Drugo načelo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine kot tudi to, da odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega nalaga sodišču, da zaradi enotnosti sodne prakse upošteva druge primerljive primere sodne prakse.

7Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnika nenadna in tragična smrt sina, s katerim sta bila močno čustveno povezana, izredno prizadela. Sin je bil v času nesreče star 22 let, študiral je v Ljubljani in se med vikendi in počitnicami vračal domov k staršem. Tožnik je bil zaradi sinove smrti tri mesece v bolniškem staležu, zaradi duševnih bolečin še danes jemlje zdravila ter ima težave v službi in pri vsakodnevnih življenjskih aktivnostih.

8Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni mogoče pritrditi tožnikovemu stališču, da mu je bila prisojena prenizka odškodnina. Iz obrazložitve v nižjih sodišč izhaja, da sta upoštevali vse zgoraj navedene okoliščine primera. Strinjati se je sicer mogoče s tožnikovo navedbo, da sinovo osamosvajanje ni vplivalo na njuno medsebojno čustveno navezanost. Kljub temu (kot je tožniku pojasnilo že pritožbeno sodišče) je prisojena odškodnina v okviru odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za podobne primere, zaradi česar ni podlage za odškodnino, višjo od 3,000.000 SIT (sedaj 12.518,78 EUR).

9Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).