VSRS Sodba II Ips 1088/2008

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da se mora toženec v 60 dneh izseliti iz hiše ..., vpisane v vl. št. 729 k.o. ... in jo prosto oseb in stvari izročiti tožniku. Drugostopenjsko sodišče je takšno sodbo potrdilo.

2Sodbo sodišča druge stopnje toženec izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in iz prvega odstavka istega člena v zvezi z 8. členom ZPP (obe naj bi zagrešilo sodišče druge stopnje) ter zmotne uporabe materialnega prava.

3Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrže, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

4Revizija ni utemeljena.

O zatrjevanih procesnih kršitvah:

5Neutemeljen je revizijski očitek, da so razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih pomanjkljivi, nejasni in v nasprotju sami s seboj in z razlogi, ki izhajajo iz v postopku predloženih listin ter da je zato ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnik je v tožbi trdil, da je lastnik hiše ... in da ima to hišo v posesti toženec, čeprav ni bila sklenjena najemna pogodba in ne obstoji nobena druga pravna podlaga za to. Te dejanske okoliščine, ki so relevantne za odločitev o tožbenem zahtevku, je sodišče prve stopnje ugotovilo, pritožbeno sodišče pa je te ugotovitve sprejelo kot pravilne in za to navedlo razloge, ki so povsem zadostni in razumljivi ter med njimi ni nikakršnih nasprotij. Za preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve tako ni bilo nobene ovire. Trditev o nasprotju med v sodbi zapisanimi razlogi in razlogi, ki izhajajo iz v postopku predloženih listin pa v resnici pomeni grajo dejanskih zaključkov sodišč nižjih stopenj, ki v reviziji zaradi izrecne prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljena.

6Neutemeljeno toženec uveljavlja tudi, da je pritožbeno sodišče zagrešilo kršitev načela proste presoje dokazov in s tem relativno bistveno kršitev procesnih pravil iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Za tako kršitev gre, če sodišče ne upošteva metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, da mora vestno in skrbno oceniti (na podlagi racionalno sprejemljivih in preverljivih argumentov) najprej vsak dokaz posebej, nato vse dokaze skupaj in da šele za tem lahko odloči, katero dejstvo šteje za dokazano. Ker obravnavano načelo predstavlja eno od metod ugotavljanja pravno relevantnih dejstev, ga lahko zagreši le sodišče, ki je ta dejstva ugotavljalo, praviloma torej prvostopenjsko sodišče, drugostopenjsko pa le, če na seji senata drugače od prvostopenjskega oceni listinske ali posredno izvedene dokaze, ali če opravi pritožbeno obravnavo in na njej ponovi in drugače oceni (vse ali posamezne) dokaze, ali če ob reševanju pritožbe ne sankcionira ugotovljenih postopkovnih kršitev pri oceni dokazov pred prvostopenjskim sodiščem. V konkretnem primeru ta postopkovna zapoved v postopku pred pritožbenim sodiščem ni bila prekršena: samo dokazov ni ne izvajalo in ne ocenjevalo, toženec pa v pritožbi kršitve določbe 8. člena ZPP sploh ni uveljavljal in mu zato ni bilo treba preverjati, ali je do nje prišlo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vprašanje, ali je dokazna ocena (najprej posamičnih in nato vseh skupaj) dokazov vsebinsko pravilna, pa že posega na področje ugotavljanja dejanskega stanja in njegova rešitev ne more biti podvržena revizijskemu preizkusu (tretjim odstavek 370. člena ZPP). Prav to poskuša tožnik, sklicevaje se na kršitev načela proste presoje dokazov, tudi doseči.

7Končno ne drži niti očitek, da so bili kršeni procesni predpisi, ker prvostopenjsko sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v spis I P 679/2003 Okrožnega sodišča v Kranju, kar je imelo za posledico zmotno odločitev o predhodnem vprašanju - lastninski pravici na sporni hiši, drugostopenjsko sodišče pa na pritožbo toženca ni ustrezno ukrepalo. Tožnik je trdil in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je lastnik hiše ... tožnik in da je lastninsko pravico pridobil z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi prodajne pogodbe z dne 9.10.1997, katere ničnosti, ki naj bi bila v tem, da je zanj kot prodajalca pogodbo podpisal pooblaščenec na podlagi neveljavnega pooblastila, toženec v pravdnem postopku P 16/2000 Okrožnega sodišča v Kranju ni uspel dokazati: njegov zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen. V zadevi I P 679/2003 pa je S. V. vložil tožbo zoper pooblaščenca B. za ugotovitev neveljavnosti pooblastila, na podlagi katerega je B. v V. imenu sklenil prodajno pogodbo z A. K.. Dokazni predlog za vpogled v navedeni spis je prvostopenjsko sodišče zavrnilo na podlagi ocene (s katero je pritožbeno sodišče soglašalo), da vprašanje veljavnosti pooblastila za odločitev v konkretni pravdi ni relevantno. To sicer ne drži. Neveljavnost pooblastila ima za posledico neveljavnost pravnega posla, ki ga pooblaščenec sklene na njegovi podlagi, neveljavnost pravnega posla, ki je podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi, pa neveljavnost vpisa (kar je razlog za izbrisno tožbo) in, zaradi načela kavzalnosti, oživitev lastninske pravice prejšnjega lastnika nepremičnine. Toda o ničnosti prodajne pogodbe zaradi neveljavnosti pooblastila je bilo (v pravdi P 16/2000) pravnomočno odločeno, zato prvostopenjsko sodišče ni smelo o tem vprašanju (znova) odločati kot o predhodnem vprašanju (prvi odstavek 13. člena ZPP). Poleg tega je dokaz z vpogledom v oba zgoraj navedena sodna spisa predlagal toženec, ki je poskušal dokazati neveljavnost prodajne pogodbe in s tem ovreči na vknjižbi v zemljiško knjigo temelječo ugotovitev, da je lastnik sporne hiše tožnik pri tem pa dokaznega predloga za vpogled v spis I P 679/2003 ni ustrezno substanciral in je iz konteksta predloga razvidno, da se je toženec na navedeni spis skliceval predvsem v zvezi s svojim (v isti vlogi podanim) predlogom, naj sodišče z obravnavanjem zahtevka iz konkretne pravde počaka do zaključka postopka v prej navedenih zadevah.

O zatrjevani zmotni uporabi materialnega prava 8. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik lastnik hiše, ki jo ima v posesti toženec, ne da bi za to obstajala podlaga (najemna ali druga pogodba, ki ga takšno posestno stanje utemeljevala). Ko je tako, je pritožbeno sodišče svojo odločitev, s katero je potrdilo izpraznitveno sodbo prvostopenjskega, pravilno oprlo na stvarnopravne predpise, konkretno na določbi prvega in drugega odstavka 37. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), po katerih lahko lastnik s tožbo zahteva, naj mu posestnik vrne individualno določeno stvar; lastnik mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Gre za petitorno lastninsko tožbo (ki v konkretnem primeru navkljub drugačnemu prepričanju tožnika ni bila ne nepopolna in ne nesklepčna), s katero lastnik varuje svojo lastninsko pravico, ne da bi bil pri tem omejen le na tiste (v praksi sicer prevladujoče) situacije, ko je lastno stvar imel najprej v posesti sam, nato pa mu je posest odvzel toženec, kot zmotno meni (ker je v zakonski normi uporabljen glagol "vrniti") revident. Varstvo gre tudi lastniku, ki po pridobitvi lastninske pravice (še) ni nastopil posesti.

9Revizija je po obrazloženem neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

10Tožnik je na revizijo toženca odgovoril in zgolj predlagal njeno zavrženje, za kar v procesnih predpisih ni podlage, vsebinsko pa se do nje ni opredelil. Do povrnitve stroškov, ki jih je utrpel zaradi vložitve odgovora na revizijo, zato ni upravičen (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).