VSRS Sodba II Ips 951/2007

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki 477,02 eurov stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne od dneva vročitve te sodbe, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

1Sodišče prve stopnje je z delno sodbo razsodilo, da mora tožena stranka izprazniti stanovanje v pritličju stanovanjske hiše na naslovu ... vpisane v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Piranu, vložek št. 1693, parcela št. ... k. o. ..., ter ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Odločilo je tudi o stroških postopka, o preostalih zahtevkih pa se je odločilo razsoditi s končno sodbo.

Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka, toda sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo le glede izreka o stroških postopka, ki ga je razveljavilo, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo delno sodbo.

2Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna odločitev sodišča prve stopnje, da morata toženca izprazniti stanovanje v pritličju sporne stanovanjske hiše, sta toženca pravočasno vložila revizijo. Uveljavljata revizijske razloge relativnih in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Najprej opozarjata, da je sodišče prve stopnje izrek delne sodbe navedlo drugače kot je naveden v tožbi. Menita, da se razlika vsebinsko nanaša na odločilna dejstva, čeprav sta toženca na to opozorila v pritožbi in je sodišče druge stopnje navedlo, da je prvo sodišče ugotovilo vsa odločilna dejstva glede spornega predmeta. Po njunem je pomembno, da je prvi toženec sin obeh tožnikov in da ima vsa družina tožencev stalno prebivališče na naslovu tožeče stranke. Zato menita, da bi tožnika morala dokazati dejstva, ki bi utemeljevala izpraznitev vse stanovanjske hiše. Trdita, da zahtevek za izročitev vse hiše ni sklepčen in ni izvršljiv in da ga sodišče samo ne bi smelo spreminjati. Poudarjata še, da toženca iz hiše ne bosta izselila svojih mladoletnih otrok. Kršitev določb drugega odstavka 339. člena ZPP vidita v tem, da je sodišče na strani tožene stranke zaslišalo le prvega toženca, na strani tožeče stranke pa je zaslišalo oba tožnika. Sodišče, ki po 258. členu ZPP sicer samo odloči, koga bo zaslišalo, bi se moralo prepričati "da stranki ali osebi, ki jo je treba zaslišati, niso znana sporna dejstva", vendar sodišče prve stopnje tega ni storilo, mnenje sodišča druge stopnje, da pričanje druge toženke ni bilo potrebno, pa ni sprejemljivo. Naslednji očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP se nanaša na trditev revizije, da tožencema ni treba dokazovati dobroverne posesti, tožnika pa nista dokazala "slabe vere" tožencev. Priče, ki sta jih predlagala toženca, bi o tem lahko izpovedale več, a niso bile zaslišane, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tako je sodišče tožencema naložilo, da morata izprazniti stanovanje, ki sta ga sama zgradila. Zmotno uporabo materialnega prava pa vidita v kršitvi 84. in 92. člena Stanovanjskega zakona. Toženca sta stanovala in imela v posesti "svoje stanovanje", zato nista sklenila nobenega pravnega posla za bivanje v sporni hiši oz. v spornem stanovanju. Ker imata toženca in njuna otroka stalno prebivališče na naslovu te hiše, bi moralo sodišče to upoštevati. Revizija očita sodiščema kršitev 2., 8. in 258. člena ZPP ter 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga ugoditev reviziji in zavrženje tožbe ter povrnitev pravdnih stroškov, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožnika sta odgovorila na revizijo in menita, da ni pomembno, če v izreku sodbe piše, da morata toženca izprazniti vso hišo ali le spodnji del stanovanjske hiše, saj ni sporno, kje prebivata. Sploh pa je izrek sodbe tožencema v korist, ker je v sodbi navedeno manj kot je bilo zahtevano in je določen daljši izpraznitveni rok. Glede očitka zmotne uporabe materialnega prava navajata, da ni pomembno, če je tožnik edini sin tožnikov, saj mu to ne daje pravice, da uporablja nepremičnino tožnikov proti njuni volji. Za uporabo nima nobene pravne podlage, ker ni lastnik in nima sklenjene najemne pogodbe. Samo stalno prebivališče ne daje pravice do uporabe nepremičnine. Navedbe, da se toženca z mladoletnima otrokoma nikoli ne bosta izselila iz hiše, niso resne in so stvar izvršitve izpodbijane sodbe. Toženca sta dolžna skrbeti za svoja mladoletna otroka in če ju nameravata pustiti v hiši brez nadzorstva, je treba obvestit ustrezni center za socialno delo. Glede določb Stanovanjskega zakona navajata, da jih v danem primeru ni mogoče uporabiti, saj ni sklenjena najemna pogodba. Glede zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem toženke pa menita, da je vse povedal že toženec in dodajata, da revizija zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni dovoljena. Gre le za poskus zavlačevanja postopka. Zato tožnika predlagata zavrnitev revizije in priglašata stroške za odgovor na revizijo.

Revizija ni utemeljena.

3Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitek bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) ni utemeljen. Tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izpraznitev stanovanjske hiše na naslovu ... sodišče ni spremenilo, temveč ga je samo natančneje določilo. Gre za isto stanovanjsko hišo in če je sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da toženca z otrokoma stanujeta v pritličju stanovanjske hiše, to izrecno navedlo, je kvečjemu ugodilo delu tega tožbenega zahtevka, nikakor pa ga ni preseglo. Tako je storilo tudi pri določitvi paricijskega roka s 15 na 45 dni, kar je za toženca ugodnejše (kakor je navedeno v odgovoru na revizijo) in je v skladu z drugim odstavkom 313. člena ZPP.

Tudi očitane bistvene kršitve določb ZPP zaradi tega, ker prvo sodišče ni zaslišalo toženke, ni. V poglavju o zaslišanju strank (257.- 263. člen ZPP) je omogočeno ugotavljanje spornih dejstev z zaslišanjem strank in sodišče ga je izvedlo, ker je bilo očitno, da pravdni strank o gradnji in uporabi hiše na Sončni pori 27 največ vedo. Pri tem je pravilno presodilo, da so vsa sporna dejstva znana le tožencu, saj je toženka priselila naknadno in v zvezi s pomočjo pri gradnji hiše in vselitvijo toženca bi lahko izpovedala le posredno. Zato je sodišče druge stopnje, ki je na 5. strani odločbe natančno navedlo razloge, zakaj v zvezi s tem zahtevkom ni bilo potrebe še po zaslišanju toženke, pravilno ugotovilo, da sodišče prve stopnje s tem, da se je po prvem odstavku 258. člena ZPP odločilo, da je ne bo zaslišalo, ni kršilo določb ZPP. Tudi odločitev o potrebi po zasliševanju predlaganih prič je pridržana sodišču, ki po drugem odstavku 213. člena ZPP odloča, kateri dokazi naj se izvedejo.

Pri presoji pravne podlage, ki tožencema daje pravico do spornega stanovanja, sta sodišči pravilno izhajali iz 111. člena Stanovanjskega zakona (SZ)(2), ki temelji na lastninski pravici stanovanja. Ker sta kot lastnika sporne hiše v zemljiški knjigi vpisana tožnika, sta sodišči preizkusili še resničnost ugovorov tožencev, da sta toženca dejanska lastnika stanovanja v spodnjem delu hiše. Med možnostmi pridobitve lastninske pravice Stvarno pravni zakonik (SPZ)(3) omogoča pridobitev na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa. Zadnjega toženca nista zatrjevala. Tudi tega, da bi toženec pridobil lastninsko pravico z dedovanjem, ne, čeprav ves čas poudarjata, da je edini sin tožnikov. Dedovanje nastopi šele po smrti zapustnikov. Tudi pridobitve lastninske pravice s pravnim poslom nobeden od tožencev ni zatrjeval, ne izkazal. Zato ni mogoče, da bi toženca mislila, da izvajata posest na stanovanju, na katerem sta pridobila lastninsko pravico in da bi ga tako priposestvovala. Če sta se zavedala, da ni pravnega posla, nista mogla biti dobroverna posestnika, in to sta sodišči prve in druge stopnje zanesljivo ugotovili na podlagi izpovedi pravnih strank, ki sta pojasnili, da je dobil stanovanje v začasno uporabo najprej toženec, pred njegovo poroko 1998 pa sta tožnika soglašala, da si v spodnjem delu hiše s toženko začasno uredita stanovanje. Na tej podlagi sta sodišči z gotovostjo ugotovili, da toženca nista bila dobroverna, zato nista mogla priposestvovati lastninske pravice po 43. členu SPZ. Ugovor tožencev sta torej zavrnili zaradi dejstev, ki sta jih ugotovili na podlagi izvedenih dokazov, zato ni bilo potrebe po uporabi 215. člena ZPP o dokaznem bremenu. Tudi zatrjevanje tožencev, da bi pridobila lastninsko pravico na stanovanju zato, ker je tožnik pomagal pri gradnji hiše, po vselitvi pa sta stanovanje redno vzdrževala, sodišči nista mogli sprejeti in je sodišče prve stopnje na 4. strani obrazložitve sodbe jasno zapisalo, da je to lahko podlaga le za obligacijski zahtevek.

Ker sta se sodišči prve in druge stopnje prepričali, da sta lastnika hiše tožnika, sta pravilno uporabili 111. člen SZ in drugi odstavek 92. člena SPZ o lastninski tožbi, ter tožencema naložili izpraznitev stanovanja, ki ga zasedata.

Opozarjanje tožencev, češ da je toženec edini sin tožnikov, mu samo po sebi ne daje pravice do stanovanja v hiši. Tudi dejstvo, da je vsa družina stalno prijavljena na naslovu ... ne daje pravnega naslova za bivanje v hiši. Po določbah Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb)(4) je prijava le dolžnost državljana Republike Slovenije ali tujca, ki mora na območju Slovenije izpolniti prijavno-odjavno obveznost. Ta je namenjena vzpostavitvi in vzdrževanju registra prebivalstva, ki po 18. členu ZPPreb zagotavlja pregled nad stanjem in gibanjem prebivalstva, ne pa evidence lastninske pravice ali pregleda nad najemniki stanovanj, za kar obstajajo drugi registri. Da je toženčeva družina prijavljena na naslovu ..., je razumljivo, saj sta sodišči ugotovili, da so v hiši stanovali na podlagi začasnega dovoljenja lastnikov, ki je bilo pozneje preklicano.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Po prvem odstavku 165. člena je v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov. Ker pa sta tožnika vložila odgovor na revizijo, jima morata toženca po prvem odstavku 154. člena ZPP povrniti pravdne stroške, ker z revizijo nista uspela. Sodišče je odmerilo stroške po Odvetniški tarifi(5) tako, da je priznalo za odgovor na revizijo 750 točk oz. 344.25 €, stroške pisarne 68,895 € in stroške za sodno takso 63,92 €.

------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/99 - 73/07 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 69/03 Op. št. (3): Uradni list RS, št. 87/02 Op. št. (4): Uradni list RS, št. 9/01 Op. št. (5): Uradni list RS 67/03-115/06