VSRS Sodba in sklep II Ips 594/2008

Revizija se zavrže v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožnik se je 29.3.2005 poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročil voznik motornega vozila, registriranega v tujini. Pri tem je utrpel lažjo nihajno poškodbo vratne hrbtenice, udarnino obeh kolen in udarnino leve strani prsnega koša, zaradi česar mu je bila pravnomočno prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 7.135,70 EUR (prej 1.710.000 SIT), od tega 2.503,76 EUR (prej 600.000 SIT) za telesne bolečine, 834,59 EUR (prej 200.000 SIT) za strah in 3.797,36 EUR (prej 910.000 SIT) oziroma, ob upoštevanju ? prispevka predhodnih težav, 1.898,68 EUR (prej 455.000 SIT) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Od skupnega zneska je sodišče odštelo revaloriziran, že plačan znesek iz tega naslova (2.581,37 EUR, prej 618.600 SIT), medtem ko je v presežku zahtevek zavrnilo.

Tožnik vlaga revizijo glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škode. Za vsako od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morale biti po njegovem mnenju priznane odškodnine v višini posamično zahtevanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodb in ugotovljenim posledicam. Tožnik v reviziji ponovno niza, ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode, vse tiste okoliščine, ki po njegovem mnenju upravičujejo odškodnino v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali. Nadalje izpodbija tudi odločitev sodišč glede uporabe deljene vzročne zveze, ker meni, da bi morali sodišči uporabiti teorijo o adekvatni vzročni zvezi, saj tožnik predhodno ni imel nikakršnih težav s kolenom. Obširno izpodbija tudi sklep o stroških. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe, to je ugoditev celotnemu zahtevku za plačilo odškodnine.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena, zoper odločitev o glavnem zahtevku pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije:

Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških, kot je vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije:

1Glede višine odškodnine:V reviziji uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njegovem mnenju utemeljevale odškodnino v vtoževanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. To zahteva vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnin za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave tako potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode.

2Glede uporabe deljene vzročnosti:Neutemeljen je revizijski očitek, da bi sodišči morali uporabiti teorijo o adekvatni vzročnosti, ker tožnik pred nezgodo ni imel težav s kolenom, oziroma so bile te težave le latentne. V kolikor tožnik dejansko ne bi imel težav s kolenom pred nezgodo, bi bil revizijski očitek utemeljen, vendar je ugotovljeno dejansko stanje drugačno in ga revizija v tem delu nedovoljeno izpodbija. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (glej str. 6 obrazložitve sodbe prve stopnje), sodišče druge stopnje pa je to potrdilo, da je imel tožnik težave s kolenom že pred samo nezgodo. Glede na povedano sta sodišči pravilno uporabili deljeno vzročnost.

Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).