VSRS Sodba I Ips 59/2006

Zahteva zagovornika obsojenega F.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 200.000 (dvesto tisoč) SIT kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 21.6.2004 obsojenega F.Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ in mu na isti zakonski podlagi (pravilno bi bilo po 2. odstavku 217. člena KZ) izreklo kazen dve leti zapora. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da mora obsojenec oškodovani banki plačati znesek 6.000.000 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne dospetja kredita po kreditni pogodbi v vračilo do dne plačila. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega F.Š. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje obsojenca prikrajšali za njegovo ustavno pravico do primerno obrazložene sodne odločbe v smislu določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), storili bistveni kršitvi iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter prekršili obsojenčevo pravico do obrambe na način, ki je vplival na pravilnost in zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje; do odločitve o vloženem izrednem pravnem sredstvu pa odloži izvršitev izpodbijane pravnomočne odločbe.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato meni, da zahteva ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojenega F.Š. ni mogoče pritrditi, da je izrek sodbe v delu, kjer obsojencu očita zavarovanje kreditnih obveznosti z zastavo premičnin (tovornih vozil), ki so bile v času sklepanja kreditne pogodbe v lasti kreditojemalca družbe Š.d.o.o., po prejemu kredita pa preneseni v last družbe Š.-Š.d.o.o. ter da se zaradi prenosa lastništva na zastavljenih stvareh banka ni uspela poplačati z zastavo, nerazumljiv in s seboj v nasprotju, zlasti pa v nasprotju s civilnopravno ureditvijo zastavne pravice. Vložnik poudarja, da ta pravica zaradi prenosa lastninske pravice na zastavljenih stvareh ni prenehala, saj glede na dejstvo, da je bil obsojenec v času prenosa lastninske pravice na zastavljenih vozilih direktor obeh navedenih gospodarskih družb, podjetja Š.-Š.d.o.o. ni mogoče šteti za dobrovernega pridobitelja. Zato po vložnikovem mnenju pomeni očitek obsojencu, da je s prenosom lastništva na zastavljenih stvareh oškodovani banki onemogočil poplačilo kredita z realizacijo zastavne pravice, samovoljno uporabo prava, ki ne temelji na zakonski ureditvi zastavne pravice. Taka uporaba materialnega prava, na katero je sodišče vezalo očitek goljufanja, je po stališču zahteve nerazumna in pomeni grob ter neutemeljen poseg v obsojenčevo ustavno pravico do enakega varstva pravic. Po vložnikovem mnenju je zato sodišče prekršilo določbo 22. člena Ustave in storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je obsojenec kot direktor gospodarske družbe sklenil kreditno pogodbo in se zavezal, da bo gospodarska družba kredit v dogovorjenem roku vrnila, čeprav je že ob sklenitvi pogodbe vedel, da je njegova gospodarska družba v finančnih težavah, da kredita ne bo mogla vrniti ter da je s prikazovanjem lažnih dejstev, da je družba plačevita in s tem da je pristal na dvojno zavarovanje kredita, pooblaščeno osebo banke zapeljal in dosegel, da je družbi odobrila in izplačala kredit. Iz tenorja tudi izhaja, da je obsojenec kot zastopnik gospodarske družbe kredit zavaroval z dvema akceptnima nalogoma in pogodbo o zastavi premičnih stvari ter s sporazumom v izvršilnem postopku o zastavi, pri čemer je vedel, da upnik akceptnih nalogov ne bo mogel unovčiti, prav tako pa je vedel, da se banka ne bo mogla poplačati z zastavljenimi stvarmi, ker bodo tovorna vozila prenešena v last družbe Š.-Š.d.o.o., da se banka zaradi prenosa lastništva z zastavo tudi ni uspela poplačati.

S sklicevanjem na pravno korektno razlago neposestne zastavne pravice na premičninah, kot jo je urejal v času storitve kaznivega dejanja veljavni Zakon o izvršilnem postopku, vložnik ne more spodnesti zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe. Obsojenčev zagovornik vprašanje zavarovanja kredita z zastavo tovornih vozil v zahtevi obravnava iztrgano iz konteksta celotnega opisa obsojenčevega goljufivega ravnanja. Opis vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja kvalificirane oblike goljufije, v njem je tudi navedeno, da se zaradi prenosa lastništva na zastavljenih stvareh banka ni uspela poplačati z zastavo. Ta del izreka pa je treba razlagati tudi v povezavi z ugotovitvijo v razlogih sodbe, da so bila zastavljena vozila po uvozu iz Republike Avstrije sicer registrirana na gospodarsko družbo Š.d.o.o., vendar pa je šlo za vložek gospodarske družbe G.Š. iz Celovca v gospodarsko družbo v nastajanju Š.-Š.d.o.o., pri čemer je obsojenec pri sklepanju kreditne pogodbe zamolčal, da so bila ta vozila kupljena na leasing in da jih avstrijsko podjetje ni odplačevalo. Posledica tega je bila, da so bila ta vozila, ko je bilo lastništvo preneseno na družbo Š.-Š.d.o.o. na zahtevo njihovega prodajalca kot upnika zadržana in zasežena. Potem ko je sodišče v prvostopenjski sodbi ugotovilo, da se banka zaradi prenosa lastništva na zastavljenih stvareh ni uspela poplačati z zastavo, je navedlo, da je "usoda" zastavljenih vozil razvidna tudi iz odgovora Upravne enote P. Iz tega dopisa izhaja, da sta bili drugo in tretje vozilo, navedeni v opisu dejanja, dne 8.6.1993 preregistrirani na novega lastnika Š.-Š.d.o.o., dne 21.7.1993 pa odjavljeni iz prometa, prav tako da je bilo na navedeno gospodarsko družbo dne 7.6.1993 preregistrirano tudi prvo od naštetih vozil, ki je bilo registrirano do 20.8.1994, nato pa v letu 1995 odjavljeno iz prometa. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje opis dejanja vse zakonske znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja goljufije in v povezavi z okoliščinami konkretnega življenjskega primera v njem ni nasprotij in tudi ne podlage za očitek, da je sodišče samovoljno uporabilo materialno pravo. Zato so nasprotna vložnikova zatrjevanja, ki je na tej podlagi uveljavljal kršitev določb 22. člena Ustave in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, neutemeljena.

Z navedbami, da sodišče ni ocenilo podatkov o solventnosti in boniteti gospodarske družbe Š.d.o.o., kot je ta razvidna iz obrazca BON - 3 Službe družbenega knjigovodstva Republike Slovenije (Podružnica P.) in da pri ocenjevanju ekonomskega stanja podjetja Š.d.o.o. v letu 1993 ni upoštevalo izpovedbe priče M.P., čigar podjetje S.k.d. je ravno zaradi utemeljenega pričakovanja pozitivnega poslovanja v letu 1993 podjetju Š.d.o.o. dalo kredit tudi iz lastnih sredstev, pa vložnik ponuja lastno dokazno presojo o ekonomskem in finančnem stanju podjetja Š.d.o.o. v letu 1993, ki pa se razlikuje od tistega, sprejetega v izpodbijani pravnomočni sodbi. Sodišče prve stopnje je temeljito argumentiralo svojo oceno (list. št. 5 in 6 sodbe) in pojasnilo, zakaj je kljub temu, da je v poslovnem letu 1992 podjetje izkazovalo manjši dobiček, ugotovilo, da je bilo to prezadolženo in zakaj je bila solventnost gospodarske družbe le navidezna, "papirnata". Tako ugotovitev je sodišče utemeljilo z natančno analizo (ne)plačevitosti gospodarske družbe z ugotovitvijo, da je bil namen obravnavane kreditne pogodbe plačilo kreditov po prejšnjih kreditnih pogodbah, najetih zaradi zagotavljanja likvidnosti, da je družba kredite najemala tudi na sivem trgu. Sklicevalo se je tudi na ugotovitve stečajnega upravitelja Š.d.o.o. dr. D.D., da je šlo za namerno finančno izčrpavanje te družbe v korist drugega podjetja (Š.-Š.d.o.o.), da v stečajnem postopku vsega premoženja družbe v stečajno maso ni prišlo niti toliko, da bi zadostovalo za stroške stečajnega postopka. Taki dokazni presoji je pritrdilo tudi višje sodišče (prvi odstavek na 5. strani sodbe) in ugotovilo, da se glede na dokazno prepričljivost sprejetih sklepov, prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni posebej ukvarjalo še z oceno obrazca BON - 3 in izpovedbo priče M.P. Zato je treba ugotoviti, da vložnik z navedbo, da je sodišče z opustitvijo navedenih dokazov ravnalo v nasprotju z določbo 2. odstavka 355. člena ZKP in s tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter da so o neocenjenih relevantnih dokazih razlogi sodišča o odločilnem dejstvu (goljufivi namen obsojenca) nejasni ter v nasprotju s tem dokazilom, po vsebini izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Uveljavlja torej razlog, iz katerega po 2. odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku, da je sodišče prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ko je zavrnilo dokazni predlog za odreditev izvedenca finančno (ekonomske) stroke zaradi pravilne presoje ekonomskega in finančnega stanja podjetja Š.d.o.o. v času najetja navedenega kredita v začetku leta 1993. Ta dokazni predlog je prvostopenjsko sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da podatki o likvidnosti in premoženjskem stanju družbe Š.d.o.o. (bilance stanja in uspeha za leti 1992 in 1993, obrazca EVRP, podatki o dnevih nelikvidnosti podjetja) - stran 8 sodbe, pri čemer pa je očitno upoštevalo tudi izpovedbo priče J.B., da je bilo podjetje jeseni 1992 že zadolženo in da je za premostitev likvidnostnih težav najemalo kredite tudi na sivem trgu. Višje sodišče je glede tega vprašanja pojasnilo (drugi odstavek na 3. strani sodbe), da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga katera od strank, ampak samo tiste, ki so materialnopravno relevantni, pri čemer mora predlagatelj pravno relevantnost dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, da pa obsojenčevemu zagovorniku to ni uspelo.

Sodišče sme dokazni predlog zavrniti tudi, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo že dokazano. Sodišče je zavrnilo ta dokazni predlog zavrnilo ravno na tej podlagi, saj je obrazložilo, da ocenjuje, da je ekonomsko in finančno stanje podjetja, ki naj bi ga dokazovalo s postavitvijo izvedenca finančne stroke, zanesljivo dokazano že na podlagi drugih dokazov. Taka presoja v izpodbijani sodbi je razumna, zato je treba tudi vložnikov očitek o kršitvi pravic obrambe z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca finančne stroke zavrniti kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik meni, da je sodišče prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker ni pribavilo upravne spise glede registracije spornih vozil na podjetje Š.d.o.o. in kasnejše preregistracije na podjetje Š.-Š.d.o.o., kakor tudi sodnega spisa o registraciji podjetja Š.-Š.d.o.o. Navaja, da je obsojenec s temi listinskimi dokazi želel dokazati verodostojnost svojega zagovora v delu, ki se nanaša na uvoz spornih tovornih vozil, da so bila ta stvarni vložek tujega družbenika v domačo gospodarsko družbo Š.-Š.d.o.o. in da so bila zgolj zaradi napake upravnih organov sporna tovorna vozila v začetni fazi registrirana na družbo Š.d.o.o., ki je vodila le postopek uvoza teh vozil kot stvarnega vložka v novo gospodarsko družbo s tujim partnerjem. Sklicuje se tudi na zaključek stečajnega upravitelja dr. D.D., ki da sta ga obe sodišči zaobšli, da "podjetje Š.d.o.o. nikoli ni kupilo omenjenih vozil, ker so bila le-ta dana kot vložek tujega partnerja v podjetje Š.-Š.d.o.o.

Izvedbo teh dokazov sta sodišči zavrnili z argumentacijo, da so vsa dejstva, ki naj bi se dokazovala z izvedbo predlaganih dokazov že dokazana z izvedenimi dokazi, ki jih na četrti strani prvostopenjske sodbe tudi določno navedlo. Taka presoja, ki ji je pritrdilo višje sodišče, je tudi po oceni Vrhovnega sodišča razumna. S tem, da sodišče teh dokazov ni izvedlo zato ni prekršilo obsojenčeve pravice do obrambe.

Vložnik ne more izpodbiti zakonitosti pravnomočne sodbe niti z navedbami, da je drugostopenjsko sodišče v sodbi obsojenca napačno poimenovalo za kreditojemalca in lastnika zastavljenih vozil, saj je popolnoma jasno, da je obsojenec le družbenik in zastopnik gospodarske družbe, ki je najela kredit in da zastavljena vozila niso bila nikoli v njegovi lasti. Ta očitek v zahtevi je sicer utemeljen, vendar pa ta netočnost ni take narave, da bi pomenila bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ne glede na tako nenatančno opredelitev obsojenčeve vloge v drugostopenjsko sodbi je iz obeh sodb nedvoumno razvidno, da je obsojenec najel kredit in sklenil pogodbo o zastavi kot direktor, torej zastopnik gospodarske družbe Š. d.o.o. in ne kot fizična oseba ter da so bila tovorna vozila last tega podjetja.

Tudi z navedbami, s katerimi vložnik zatrjuje, da je bila vloga priče B.V., ki je vodila finančno poslovanje podjetja pri sklepanju sporne posojilne pogodbe in pogodbe o zastavi premičnih stvari, pomembnejša, kot jo je ugotovilo sodišče in da se je obsojenec ukvarjal predvsem s komercialo in da zato ni imel celovitega in v vsakem trenutku natančnega vpogleda v finančno poslovanje družbe Š.d.o.o., zavrača v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja tudi za navedbo, da se sodišče ni ukvarjalo z ostalimi posojilnimi pogodbami, ki so v sodnem spisu, ki jih ni podpisal obsojenec, ampak navedena priča ter da gre za dokaze, ki potrjujejo obsojenčev zagovor in ne govorijo v prid zaključkom sodišča, da je vse niti v podjetju Š.d.o.o. vodil ravno obsojenec in posledično zavestno goljufal. Tudi v tem obsegu zahteva uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa, kakor je bilo že pojasnjeno, ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Sodišče je tudi določno obrazložilo dejansko podlago za sklep, da je obsojenec vedel, katera tovorna vozila so predmet zastavne pogodbe, zato tudi z navedbo, da je izvršilno sodišče pri postopku zavarovanja kreditne terjatve oškodovane banke opustilo popis zastavljenih stvari, kot bistveni del postopka zavarovanja in se zadovoljilo z nepreverjenimi navedbami strank v postopku ter legitimacijskimi papirji motornih vozil, ne more izpodbiti zakonitosti napadene pravnomočne sodbe.

Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vložnik ni obrazložil. Zato utemeljenosti tega očitka sploh ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega F.Š., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (pravilnost pravnomočne sodbe ni predmet preizkusa s tem izrednim pravnim sredstvom), zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni F.Š. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati povprečnino v znesku 200.000 SIT kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in zahtevnost zadeve z vidika odločanja v tej fazi postopka.

Vložnik je predlagal, da Vrhovno sodišče odloži izvršitev pravnomočne sodne odločbe do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti (4. odstavek 423. člena ZKP), vendar v vsebini zahteve za tako odločitev sodišče ni našlo podlage.