VSRS Sodba I Ips 170/2005

Zahteva zagovornika obdolženega M.N. za varstvo zakonitosti se zavrne.

I. Okrajno sodišče v Velenju je s sklepom z dne 12.3.2004 zoper obdolženca ustavilo kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 325. člena KZ ter odločilo, da po določbi 1. odstavka 96. člena ZKP obremenjuje stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika proračun.

Zagovornik je dne 24.3.2004 vložil stroškovnik ter predlagal, da se mu prizna nagrada in potni stroški (kilometrina ter cestnina) v skupnem znesku 160.804,80 SIT, povečano za DDV. S sklepom z dne 30.4.2004 je sodišče prve stopnje zagovorniku priznalo nagrado v znesku 73.810 SIT, ni pa zagovorniku priznalo stroškov, ki jih je uveljavljal za storitve prejšnjega zagovornika (odvetnika D.S. iz S.) ter plačila za porabljen čas za odsotnost iz pisarne v času potovanja in kilometrine, cestnine ter dnevnice. Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 12.1.2005 pritožbo zagovornika zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

II.Zoper navedeni pravnomočni sklep o odmeri višine nagrade zagovornika je obdolženčev zagovornik dne 7.2.2005 v imenu obdolženca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost odločbe. V zahtevi navaja, da s tem, ko nižji sodišči vložniku nista priznali priglašenih stroškov in nagrade v celoti, sta njegovi stranki kršili pravico iz 29. člena Ustave Republike Slovenije ter d.tč. 3. odstavka Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, kakor c.tč. 3. odstavka 6. čl. EKČP, ki vsakomur zagotavlja pravico do svobodne izbire zagovornika; ker je bil priglašen stroškovnik izdelan skladno z odvetniško tarifo, bi moralo sodišče priglašeni stroškovnik priznati v celoti. Sodišče pa je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu nepravilno uporabilo določbo 1. odstavka 96. člena ZKP, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pritožniku prizna nagrado in stroške po vloženem stroškovniku, povišano za 687,50 točk, ki se nanašajo na sestavo te zahteve za varstvo zakonitosti, kakor na pritožbo, vse povišano za 20 % DDV.

Vrhovna državna tožilka K.U. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 14.7.2005, predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže kot nedovoljeno, ker zagovornik ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti v svojo korist.

III.Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

IV.Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja:– da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve Kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita; – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik v zahtevi sklicuje (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; – da je Vrhovno sodišče že v večih svojih odločbah (tudi v zadevi, opr. št. I Ips 11/99 na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik sklicuje) presodilo o dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo zoper sklep o stroških iz 7. točke 2. odstavka 92. člena ZKP vloži obdolženčev zagovornik po pooblastilu ter, da je v imenu in za račun obdolženca zagovornik upravičen zahtevati tudi povrnitev tistih stroškov postopka, ki se nanašajo na nagrado obdolženčevega prejšnjega zagovornika; – da je Vrhovno sodišče že v večih svojih odločbah (opr. št. I Ips 16/2000, I Ips 360/2003, I Ips 59/2003) presodilo, da sta glede na določbo 1. odstavka 96. člena ZKP ob ustavitvi postopka (enako ob izreku zavrnilne ali oprostilne sodbe) obdolženec in njegov zagovornik v breme proračuna upravičena le do povrnitve potrebnih izdatkov in da sodišče v vsakem posameznem primeru presoja, kateri priglašeni izdatki so potrebni in glede teh odloči, da obremenjujejo proračun, saj niso vsi dejansko nastali izdatki obdolženca in zagovornika tudi potrebni izdatki; s takšno zakonsko ureditvijo je dopuščena možnost, da svoje in zagovornikove izdatke, za katere sodišče oceni, da niso potrebni, krije obdolženec sam; – da je Vrhovno sodišče v svoji odločbi, opr. št. I Ips 75/2005 že presodilo, da pravica obdolženca do svobodne izbire zagovornika iz 29. člena Ustave Republike Slovenije, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in Evropske konvencije o človekovih pravicah ni bila omejena s tem, ko sodišče zagovorniku skladno z določbo 1. odstavka 96. člena ZKP pri odmeri nagrade in potrebnih izdatkov iz 7. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ni kot potrebni izdatek upoštevalo zagovornikove odsotnosti iz pisarne v času potovanja ter kilometrine.

V.1. Zagovornik je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil kot navaja zaradi "bistvene kršitve določb kazenskega postopka torej iz razloga po 1. točki 370. člena ZKP". V razlogih zahteve z navedbami, da je bila kršena pravica do svobodne izbire zagovornika, ker sodišče priglašenih stroškov ni priznalo v celoti in da je v izpodbijanih sklepih bilo "nepravilno uporabljeno določilo 1. odstavka 96. člena ZKP, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost le teh" uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

2Po določbi 3. odstavka 374. člena ZKP se sme odločba o stroških kazenskega postopka izpodbijati, če je sodišče od njih odločilo nepravilno ali v nasprotju z določbami tega zakona. Odločba je nepravilna, če temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev, ki so podlaga za odločitev, ali če gre za nepravilno odmero stroškov. Nezakonita pa je odločba o stroških, če je o njej odločeno v nasprotju z zakonom, to je z določbami 92. do 99. člena ZKP ali podzakonskimi predpisi. Samo nezakonita odločba o stroških kazenskega postopka je lahko razlog za njeno izpodbijanje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

3Zagovornik odvetnik B.G. je obdolženca v postopku zagovarjal na podlagi pooblastila. Zato je, glede na ustavitev kazenskega postopka zoper obdolženca, v imenu in za račun obdolženca upravičen zahtevati povračilo stroškov kazenskega postopka iz 7. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Pravilno je njegovo stališče, da je zagovornik v imenu in za račun obdolženca upravičen zahtevati tudi povračilo tistih stroškov kazenskega postopka, ki se nanašajo na nagrado in potrebne izdatke prejšnjega zagovornika, v konkretnem primeru odvetnika D.S., kateremu je obdolženec med postopkom (dne 10.11.2003) odpovedal pooblastilo. Tudi ti obdolženčevi izdatki namreč spadajo med stroške kazenskega postopka in je obdolženec na podlagi določbe 1. odstavka 96. člena ZKP tudi do teh upravičen v obsegu, kot je razviden iz sklepa o ustavitvi kazenskega postopka.

4Iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja, da sodišči prve in druge stopnje vložniku zahteve, ki je v obdolženčevo korist zahteval povračilo stroškov zastopanja obeh zagovornikov, te pravice ne odrekata. Sodišči ne trdita, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika niso stroški zastopanja in da obdolženec ne bi bil upravičen do povračila teh stroškov, ki na podlagi pooblastilnega razmerja bremenijo pooblastitelja (obdolženca). Sodišči v izpodbijanem pravnomočnem sklepu zgolj ugotavljata, da vložnik ni z ničemer izkazal upravičenja za tak zahtevek, ne s strani pooblastitelja (obdolženca), ne s strani prejšnjega zagovornika; glede stroškov zagovornikove odsotnosti iz pisarne, kilometrine in cestnine pa presojata, da ne gre za potrebne izdatke.

Sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tako dejansko zaključuje, da ni razvidno, da so obdolžencu sploh nastali stroški v zvezi s potrebnimi izdatki in nagrado odvetnika D.S., zato teh stroškov obdolžencu ni priznalo. Ker ne v predlogu za odmero stroškov zagovornika, ne v pritožbi ni bilo izkazano, da so obdolžencu nastali in v kakšni višini, stroški prejšnjega zagovornika (odvetniška tarifa namreč ureja tudi možnost obračuna storitev s popustom ali odpustitvijo plačila storitev), sodišči nista imeli podlage za odločanje o teh stroških, zaradi česar v tem delu stroškov zagovornika nista priznali. Zagovornik, ki se s tem ne strinja, pa z navedbami v zahtevi, da je bila obdolžencu s tem kršena pravica do obrambe, dejansko izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Tudi s tem, ko je sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom skladno z določbo 1. odstavka 96. člena ZKP zagovorniku odmerilo potrebne stroške in nagrado, pri tem pa kot potrebni izdatek ni upoštevalo zagovornikove odsotnosti iz pisarne v času potovanja ter kilometrino, cestnino in dnevnice, kar je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi obrazložilo, obdolžencu ni bila omejena pravica do svobodne izbire zagovornika.

5Zagovornik v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ni obrazložil v čem naj bi sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu nepravilno uporabilo določbo 1. odstavka 96. člena ZKP, niti v čem naj bi v zahtevi zatrjevana, vendar neobrazložena kršitev te zakonske določbe vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odmeri višine nagrade in potrebnih stroškov zagovornika, zato teh navedb Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

VI.Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je obdolženčev zagovornik uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti jo je kot neutemeljeno zavrnilo.