VSRS Sodba I Ips 335/2005

Zahteva zagovornika obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 350.000 SIT.

A.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 29.9.2004 D.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom KZ in mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v njej pa določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo tri leta. Sodišče je obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložila pritožbo okrožni državni tožilec in zagovornik obsojenca. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 8.6.2005 pritožbi državnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo kazen 6 mesecev zapora, pritožbo zagovornika pa zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je v plačilo naložilo povprečnino v znesku 150.000 SIT.

2Zagovornik obsojenca je zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in 2. odstavka 371. člena ZKP ter kršitve 1. odstavka 23. člena in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP).

Vložnik v obrazložitvi zahteve navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene trditve temveč je le ponavljalo navedbe sodišča prve stopnje. Vložnik zato zatrjuje, da so ostala nerazrešena pritožbena zatrjevanja glede dvoma v verodostojnost izpoved oškodovancev, obstoj besed, izrečene po telefonu, ki naj bi po svoji vsebini pomenile grožnje oškodovancem, odprto je ostalo vprašanje glede potrebe postavitve izvedenca klinične psihologije zaradi preveritve verodostojnosti izpovedb oškodovancev in njunega občutka za realnost.

V obrazložitvi zahteve vložnik poleg kršitev zakona, navedenih v uvodu vloge, uveljavlja tudi kršitev pravice obrambe, ker ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v korist obsojenca in sicer, ker je bil zavrnjen dokazni predlog za zaslišanje priče R.P. Z zavrnitvijo tega dokaza sta po oceni vložnika sodišči kršili 29. člen Ustave in 6. člen EKČP. Vložnik dodaja, da je bila obsojencu zaradi neugotovitve vseh pomembnih dejstev kršena pravica do poštenega sojenja in zato njegova ustavna pravica do poštenega sojenja in do sodnega varstva po 1. odstavku 23. člena Ustave.

Vložnik nadalje zatrjuje, da je podana kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker izrek sodbe nasprotuje njeni obrazložitvi glede vsebine izrečenih groženj obsojenca oškodovancema. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja drugačno vsebino groženj oziroma besede, ki po vsebini niso grožnje, od tega kar je zapisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje.

Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Ocenjuje, da sodišči prve in druge stopnje nista zagrešili zatrjevane kršitve določbe 29. člena Ustave in 6. člena EKČP z zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem priče R.P. Opozarja, da je dejansko stanje bilo v celoti razjasnjeno in ga izpovedba R.P. ne more omajati, še posebej, ker obsojenčev zagovornik tega dokaznega predloga na glavni obravnavi ni utemeljeval tako kot v pritožbi. Očitno je, da gre za uveljavljanje nedovoljenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tudi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP po oceni državnega tožilca sodišče ni zagrešilo. Za kakšno nasprotja med izrekom sodbe in obrazložitvijo glede vsebine izrečenih groženj zahteva za varstvo zakonitosti niti ne obrazloži oziroma takega nasprotja ni mogoče ugotoviti.

B.

4Očitek zahteve, da pritožbeno sodišče ni z ničemer odgovorilo na pritožbene trditve glede dvoma v verodostojnost izpovedb oškodovancev, obstoja besed, izrečenih po telefonu, ki so bile po vsebini opredeljene kot grožnje oškodovancema in vprašanja potrebnosti postavitve izvedenca klinične psihologije zaradi preveritve verodostojnosti izpovedb oškodovancev, ni utemeljen.

Po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP presodi sodišče prve stopnje navedbe pritožbe. To pomeni, da pritožbeno sodišče zavzame svoje stališče o pritožbenih navedbah, ki se nanašajo na odločilna dejstva oziroma se do njih opredeli in to navede v obrazložitvi sodbe. V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje navedlo, da sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o verodostojnosti izpovedbe oškodovancev M. iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Gre za trdno in prepričljivo obrazloženo dokazno oceno, ki ji ni bilo kaj dodati. Prav tako so presojene pritožbene navedbe glede vprašanja, ali so bile izrečene grožnje, opisane v izreku sodbe sodišča prve stopnje. O obojem ima sodba sodišča druge stopnje obširne razloge na strani 2, 3 in 4.

5Obsojenec je v svojem zagovoru, ki ga je podal preiskovalni sodnici dne 23.5.2001, med drugim povedal, da se je z M. v enem tednu slišal po telefonu 10 do 15-krat, je pa zanikal, da bi pri tem izrekel kakršnokoli grožnjo. Dopustil je možnost, da je M. lahko klical tudi kdo od njegovih pogodbenih delavcev. Na glavni obravnavi dne 18.2.2002 je obsojenec izpovedal, da so pri telefonskih klicih s strani njegovega podjetja sodelovali tudi delavci, ki so bili takrat pri njem zaposleni pogodbeno in trdil, da nihče od teh, vključno z njim, nikoli ni izrekal nobenih groženj. Na glavni obravnavi v novem sojenju dne 29.9.2004 je dodatno izpovedal, da so se njegovi delavci z oškodovancem pogovarjali na isti način kot on sam in se pri tem predstavili z imenom in priimkom. Na tej obravnavi sta bila zaslišana obsojenčeva delavca J.S. in D.Š., ne pa tudi P., ki ni prišel na glavno obravnavo. Obramba je vztrajala pri zaslišanju priče P., sodišče pa je dokazni predlog zavrnilo, ker je štelo, da zaslišanje te priče za razjasnitev dejanskega stanja ni potrebno oziroma "nima materialnopravnega odločilnega pomena". Šele v pritožbi zoper obsodilno sodbo je obsojenec oziroma njegov zagovornik spremenil obrambo tako, da ni več trdil, da oškodovancema grožnje niso bile izrečene, ampak da ni izključeno, da so grožnje M. izrekali obsojenčevi delavci, ki pa jim takšne naloge nikoli ni naročil. V okviru tako spremenjene obrambe je pritožnik predlagal, da naj sodišče razišče, ali ni morda R.P. z neznanih telefonskih številk, skupaj s svojimi prijatelji, ki niso bili obsojenčevi delavci, "klicaril tudi M." in ali je to storil po obsojenčevem naročilu ter kakšne besede je pri tem uporabljal.

Pritožbeno sodišče je takšen ugovor, ki ga je pritožnik uveljavljal v okviru razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, utemeljeno zavrnilo. Sodišči prve in druge stopnje sta z potrebno zanesljivostjo ugotovili, da je obsojeni D.K. v dneh 14. in 15.1.2000 po telefonu izrekel oškodovancema grožnje, opisane v izreku prvostopne sodbe. Zatrjevanje v pritožbi, ki predstavlja spremembo zagovora, češ da je možno, da so obsojenčevi delavci samoiniciativno grozili oškodovancema, dokaznega položaja glede obsojenemu D.K. praktično ne spreminja. Vložnik ne zatrjuje, da bi lahko R.P. s svojo izpovedbo izključil možnost, da je obsojenec po telefonu grozil oškodovancema, kar je razumljivo, saj bi to lahko storil le, če bi bila skupaj oba dneva, to je 14. in 15.1.2000, po drugi strani pa zatrjevanje obrambe, češ da je grožnje oškodovancema lahko izrekal R.P., ne izključujejo tega, da jih je, kot je bilo ugotovljeno, izrekel obsojenec. V tem pogledu ima prav prvostopna sodba, ko ugotavlja, da predlagana izvedba dokaza - zaslišanje R.P., ni v upoštevni materialnopravni zvezi z predmetom sojenja oziroma očitkom obtožbe, da je obsojenec grozil oškodovancema. Prav pa ima tudi sodišče druge stopnje, ko ugotavlja, da to zaslišanje ni bilo potrebno, ker je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno, pri tem pa je tudi poudarilo, da je obsojenec šele v pritožbi zoper obsodilno sodbo prvič navedel, da naj bi mu P. povedal, da je nekatere dolžnike strašil po telefonu.

Sodišče prve stopnje se je res za zaslišanje obsojenčevih delavcev, med njimi tudi R.P., odločilo že med pripravami na glavno obravnavo za dne 29.9.2004 v skladu z napotki sodbe pritožbenega sodišča. Vendar pa je pomembno, da se je obsojenec takrat pa vse do vložene pritožbe zagovarjal, da dejanje sploh ni bilo storjeno oziroma da so se njegovi delavci pogovarjali z oškodovancema tako kot on sam, torej da niso nikomur grozili. S svojo izpovedbo sta to potrdila tudi njegova delavca S. in Š. Z že omenjenimi pritožbenimi trditvami pa se zatrjuje, da je kaznivo dejanje storil (tudi) R.P. Ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja v tej zadevi, tudi če bi se to izkazalo kot resnično, ne bi moglo vplivati na kazensko odgovornost obsojenca za njegova ravnanja, kakršna so bila ugotovljena. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno spremenilo svojo odločitev glede zaslišanja R.P. in utemeljeno zavrnilo predlog obrambe, da se ta priča zasliši. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili, da izvedba tega dokaza ni v pomembni materialnopravni zvezi s predmetom sojenja, hkrati pa izvedba tega dokaza tudi ni potrebna, zato zatrjevana kršitev 29. člena Ustave in 6. člena EKČP ni podana.

6Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog za postavitev izvedenca klinične psihologije zaradi ugotavljanja verodostojnosti izpovedb oškodovancev in njunega občutka za realnost. Sprejemanje dokazne ocene je del ugotavljanja dejanskega stanja, ki ga ugotavlja sodišče praviloma brez pomoči strokovnjakov, razen v primerih, ko sodišče samo ali na podlagi utemeljenih predlogov strank ugotovi, da je vprašljiva sposobnost posamezne določene osebe za pričanje. V obravnavani zadevi vložnik zatrjevane nujnosti ugotavljanja občutka oškodovancev za realnost ni izkazal s konkretnimi dejstvi in okoliščinami. Nejasno je, kako naj bi izvedenec presojal verodostojnost izpovedb oškodovancev. Zato je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo, da predlog za postavitev izvedenca klinične psihologije ni utemeljen.

7Tudi na trditev, da je podana kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker se v obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja drugačno vsebino, kot so navedene v izreku te sodbe, je sodišče druge stopnje pravilno odgovorilo. S povzemanjem izpovedbe oškodovancev, ki sta govorila tudi o grožnjah, ki niso zajete v opisu dejanja, ni podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Državni tožilec je z opisom v obtožnici postavil okvir predmeta sojenja in sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bilo takšno dejanje v resnici storjeno. Zatrjevanje oškodovancev, iz katerih izhaja, da so bile izrečene še druge grožnje, ki niso bile zajete v obtožbi, ne predstavlja uveljavljane kršitve postopka, čeprav sodišče ugotavlja, da so bile tudi te grožnje oziroma besede izrečene.

8Vrhovno sodišče je iz razlogov, navedenih v prejšnjih točkah, ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega D.K. ni utemeljena, saj niso podane uveljavljane kršitve, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

9Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilih 6. točke 2. odstavka in 3. odstavka 92. člena, 1. odstavka 95. člena ter 98.a člena ZKP. Višina povprečnine je bila obsojencu odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter njegovih premoženjskih razmer.