VSRS Sodba I Ips 386/2004

Zahteva zagovornika obdolženega I.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Izven obravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je z v uvodu navedenim sklepom po vložitvi obtožnice zoper obdolženega I.S. zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po 3. odstavku 183. člena KZ in kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 2. odstavku 184. člena KZ obdolžencu podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pritožbo zagovornika obdolženca je višje sodišče s sklepom z dne 20.10.2004 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je dne 29.10.2004 vložil zagovornik obdolženca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb Zakona o kazenskem postopku ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obdolžencu pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo, podanemu v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik sicer sodišču očita kršitev 2. odstavka 192. člena ZKP, ker meni, da bi za odvrnitev nevarnosti ponavljanja pri obdolžencu glede na to, da je oškodovanka nastanjena v Mladinskem domu v M., obdolženec pa ima možnost stanovati tudi drugje, zadoščalo že ukrep prepovedi približevanja oškodovanki. Pri izbiri ukrepa namreč mora sodišče upoštevati pravilno, da ne uporabi strožjega ukrepa, kot je to storilo v obravnavanem primeru, če se da isti namen doseči z milejšim.

S temi navedbami pa zagovornik ne uveljavlja razloga kršitve določb ZKP temveč le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP). Sodišče je namreč v izpodbijanem sklepu natančno navedlo, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih se je odločilo za izrek najhujšega izmed ukrepov za preprečitev nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj, to je pripor, z oceno sodišča pa se zagovornik v zahtevi očitno ne strinja. S ponavljanjem navedb, ki jih je sodišče ob presoji nujnosti pripora že upoštevalo, pa tudi ne vnaša dvoma o resničnosti odločilnih dejstev (427. člen ZKP). S tem, ko je sodišče utemeljilo neogibnost pripora, pa je podalo tudi odgovor, zakaj ni izreklo kakšnega drugega ukrepa. Kadar namreč sodišče ugotovi, da je odreditev pripora edini primerni ukrep za odvrnitev nevarnosti ponavljanja, ni potrebno posebej utemeljevati, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi oziroma potek postopka ni odredilo drugih, milejših ukrepov.

Ker glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.