VSRS Sodba I Ips 206/2002

Zahteva zagovornika obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.
Obsojeni D.K. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah sta bila obsojeni D.K. in obsojeni A.V. spoznana za kriva nadaljevanega kaznivega dejanja nezakonitega lova po 1., 2. in 3. odstavku 343. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, obsojeni D.K. pa še enega kaznivega dejanja nezakonitega lova po 3. odstavku 343. člena KZ. Obsojenemu D.K. je bila za prvo kaznivo dejanje izrečena kazen šestih mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje tri mesece zapora, nakar mu je sodišče prve stopnje določilo enotno kazen osmih mesecev zapora. V skladu z določbo 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sta bila oba obsojenca dolžna nerazdelno plačati Lovskim družinam V., Z. in V. 1.500.000,00 SIT odškodninskega zahtevka, obsojeni D.K. pa še sam Lovski družini V. 240.000,00 SIT odškodninskega zahtevka. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika obsojenega D.K. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenega D.K., odvetnik V.C., je dne 13.6.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni pravnomočni sodbi.

Zahtevo je vložil iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo dne 17.2.2003 predlagala zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi obsojenčev zagovornik uveljavlja 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodba ne vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi sami s seboj v nasprotju, v nasprotju pa so tudi z listinami in zapisniki o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami. Pri tem zagovornik kot kršitev ocenjuje s tem, da sodišči nista napravili analize ocene izvedenca, da je poenostavljen in nedokazan ter nelogičen zaključek sodišča, da je zgolj zaradi priznanja obsojenca poleg treh srn dokazana tudi uplenitev preostalih srn, najdenih v sodu, da je nasprotje med izpovedbo priče Z.K., ki je kot datum ustrelitve kanje navedla april 1997. Sodišče po mnenju zagovornika torej ni z gotovostjo ugotovilo časa ustrelitve in zmotno zaključilo, da je obsojeni D.K. v sostorilstvu ubil 15 glav srnjadi. Vse navedene trditve obsojenčevega zagovornika pomenijo, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem v pravnomočnih sodbah in torej s tem uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti zahteve iz tega razloga ni mogoče vložiti.

Zagovornik obsojenega D.K. uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, ker naj bi dejanje pod točko II izreka prvostopenjske sodbe že zastaralo. Za kaznivi dejanji pod točkama I in II, ki sta obe pravno opredeljeni po 3. odstavku 343. člena KZ, je zagrožena denarna kazen ali zapor do dveh let. V času, ko je obsojeni D.K. storil kaznivo dejanje pod točko II izreka prvostopenjske sodbe, je kazenski pregon zastaral, če je preteklo tri leta od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto (5. točka 1.

odstavka 111. člena KZ, ki je bila z novelo, Uradni list RS, št.

23/99, z dne 8.4.1999, spremenjena). Za oceno, ali je bilo dejanje pod točko II prvostopenjske sodbe zastarano, je pravno pomemben le tisti datum, ki je naveden v opisu kaznivega dejanja. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obsojeni D.K. storil kaznivo dejanje od novembra leta 1998 do maja 1999. Triletni zastaralni rok bi torej za najzgodnejše dejanje zastaral novembra leta 2001, dejanje pod točko II pa je obsojeni D.K. storil v sostorilstvu z obsojenim A.V. že 10.3.2000 do 10.4.2000. Po 4. odstavku 112. člena KZ se pretrga zastaranje tudi tedaj, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hudo ali hujše kaznivo dejanje. Obsojeni D.K. je torej enako hudo kaznivo dejanje ponovil v času, ko je tekel zastaralni rok za prvo kaznivo dejanje, zato ni prišlo ne do relativnega zastaranja kazenskega pregona, glede na čas sprejema prvostopenjske in drugostopenjske odločbe pa tudi ne do absolutnega zastaranja kazenskega pregona.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega D.K.

uveljavlja tudi neutemeljeno prisojen premoženjskopravni zahtevek lovskim družinam, vendar je ta zahtevek popolnoma skladen z opisom dejanj v izreku prvostopenjske sodbe.

Prav tako se obsojenčev zagovornik neutemeljeno pritožuje zoper izrečeno kazen, češ da je odločno previsoka. V postopku za varstvo zakonitosti se lahko izpodbija le zakonitost izrečene kazni, ne pa njena višina.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojenčev zagovornik, niso podane, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.