VSRS Sklep I Ips 46/2003 in I Ips 119/2003

Zahtevi zagovornika obtoženega J.K. za varstvo zakonitosti se zavržeta.

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 24.12.2001, s katero je obsodilo še šest drugih obtožencev, obtoženega J.K. spoznalo pod točkami I/1, II in III/1 za krivega treh kaznivih dejanj ugrabitve po 1. odstavku 144. člena v zvezi s 25. členom KZ, pod točkama I/2 in III/3 pa dveh kaznivih dejanj umora, enega po 2. točki 2. odstavka 127. člena v zvezi s 1. odstavkom 127. člena in 25. členom KZ, drugega pa po 1. in 2. točki 2. odstavka 127. člena v zvezi s 1.

odstavkom 127. člena in 25. členom KZ. Določilo mu je kazni, za kaznivo dejanje pod točko I/1 po 1. odstavku 144. člena KZ pet let zapora, za kaznivo dejanje pod točko I/2 po 2. odstavku 127. člena KZ petnajst let zapora, za kaznivo dejanje pod točko II po 1. odstavku 144. člena KZ pet let zapora, za kaznivo dejanje pod točko III/1 po 1. odstavku 144. člena KZ pet let zapora in za kaznivo dejanje pod točko III/3 po 2. odstavku 127. člena KZ trideset let zapora ter mu nato na podlagi 1. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen trideset let zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v priporu od 21.3.2000 dalje.

Višje sodišče v Ljubljani je z odločbo z dne 22.8.2002 pod točko A deloma ugodilo pritožbam obtoženega M.K. in njegove zagovornice, očeta tega obtoženca M.K. in pritožbama obtoženega Z.V. in njegovega zagovornika ter glede obtoženega J.K. po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi in kazni za kaznivo dejanje umora po 1. in 2. točki 1. odstavka 127. člena v zvezi s 25. členom KZ, opisanim pod točko III/3 prvostopenjske sodbe, ter glede teh obtožencev tudi v izreku o enotni kazni in o stroških kazenskega postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nato pa je obtoženemu J.K. ob upoštevanju kazni, ki jih je temu obtožencu za kazniva dejanja pod točko I/1, I/2, II in III/1 določilo sodišče prve stopnje, na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dvajset let zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu. Prvostopenjsko sodbo je spremenilo glede enotnih kazni, ki jih je izreklo obtoženima Z.V. in M.K., glede vštetja časa, prebitega v priporu obtoženi V.P., sicer pa je v ostalem pritožbe obtoženega M.K. in njegove zagovornice in očeta tega obsojenca M.K., pritožbe Z.V. in njegovega zagovornika, v celoti pa pritožbo državne tožilke, obtoženega J.K. in njegovega zagovornika, zagovornika obtožene V.P., obtoženega B.S. in njegovega zagovornika ter obtožene I.K. in njene zagovornice, zavrnilo kot neutemeljene in v nerazveljavljenih in nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper obsodilni del sodbe zoper obtoženega J.K. sta zatem vložila pritožbo obtoženec in njegov zagovornik, Vrhovno sodišče pa je z izpodbijano odločbo z dne 13.1.2003, opr. št. Kp 10/2002, obe pritožbi zavrglo kot nedovoljeni.

Zagovornik obtoženega J.K. je zoper navedeni sklep Vrhovnega sodišča vložil zahtevo za varstvo zakonitosti dne 3.2.2003 iz razlogov kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev 25. člena Ustave Republike Slovenije, dne 1.4.2003 pa še zahtevo za varstvo zakonitosti zoper že navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbo višjega sodišča in v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS. V tej zahtevi uveljavlja prav tako kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, domneve nedolžnosti in pravnih jamstev v kazenskem postopku. Predlaga oprostitev obtoženca oziroma razveljavitev izpodbijanih odločb.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovorih na zahtevi, podanih v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, predlaga, da naj se zahtevi za varstvo zakonitosti zavržeta kot nedovoljeni. Zoper sodbo je namreč v tej kazenski zadevi dovoljena še pritožba, torej redno pravno sredstvo, prav tako pa še ni pravnomočno končan kazenski postopek.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista dovoljeni.

Zahteva za varstvo zakonitosti se sme v smislu določila člena 420 ZKP vložiti (zaradi kršitve kazenskega zakona ali kršitev določb ZKP) zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Izpolnjena morata biti torej dva pogoja:

1pravnomočna odločba 2. pravnomočno končan kazenski postopek.

V konkretnem primeru pa ni izpolnjen noben izmed predvidenih pogojev.

O tem, da sodba zoper obtoženega K. ni pravnomočna, je jasno zavzelo stališče že Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu, ko je navedlo, da o pritožbi zoper odločbo višjega sodišča ni mogoče meritorno odločati na višji stopnji (torej Vrhovno sodišče ne glede na to, da je pritožbeno sodišče izreklo obtožencu dvajset let zapora in bi zgolj po besedni razlagi o pritožbi lahko odločalo Vrhovno sodišče), če v njej, ko gre za enoten postopek in istega obdolženca, ni bilo v celoti odločeno pred sodiščem nižje stopnje. Nesprejemljivo bi namreč bilo, da bi v enotnem postopku zoper istega obtoženca glede kaznivih dejanj, tako kot v konkretnem primeru, odločalo na tretji stopnji Vrhovno sodišče, čeprav glede razveljavljenega, z vidika celotne kriminalne količine relevantnega kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje še ne bi odločilo. Za obtoženega K. bo torej odločba postala pravnomočna tedaj, ko bo odločeno o obtožbi kot celoti in to na prvi, drugi in tretji stopnji, oziroma tedaj, ko bo o pritožbi zoper sodbo višjega sodišča meritorno odločilo Vrhovno sodišče. Do tedaj pa pogoj za vložitev izrednega pravnega sredstva v smislu 1. odstavka 420. člena ZKP, to je "pravnomočnost odločbe", ni podan.

Prav tako pa v tej kazenski zadevi tudi ni pravnomočno končan kazenski postopek. Pri tako imenovani subjektivni koneksiteti se po določbah 1. in 5. odstavka 32. člena ZKP praviloma izvede enoten kazenski postopek. Zakon torej ne uporabi termina "se sme" ali "lahko", temveč termin "praviloma", kar pomeni, da je združitev pravilo, ki sicer dopušča izjeme. Res je, da je v konkretni kazenski zadevi pritožbeno sodišče v skladu s 6. odstavkom 392. člena sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo, vendar pa ta določba ne pomeni izločitve dela postopka zoper tega obtoženca oziroma razdružitve, saj je ZKP glede tega popolnoma jasen oziroma nedvoumen. Določbe, ki urejajo ta vprašanja v ZKP (2. odstavek 175. člena - faza preiskave, 2. odstavek 280. člena - ugovorni postopek, 1. odstavek 345. člena ZKP in 2. odstavek 52. člena - med glavno obravnavo), jasno določajo, da se sme postopek združiti oziroma razdružiti ali izločiti del postopka zoper določenega storilca le do konca glavne obravnave. Določba 6. odstavka 392. člena ZKP tako le omogoča, da ostanejo deli sodbe, glede katerih je dejansko stanje razčiščeno in bi bilo nesmiselno, da bi bili predmet ponovne presoje na glavni obravnavi, v veljavi, če se da sodba delno razveljaviti brez škode za pravilno razsojo.

V obravnavani zadevi gre torej poleg subjektivne koneksitete tudi za medsebojno zvezo med kaznivimi dejanji (istega obsojenca) in deloma tudi za iste dokaze (6. odstavek 32. člena ZKP). V taki situaciji pa mora sodišče, če ni objektivnih ovir, izvesti enoten postopek in o dejanju odločiti z eno sodbo.

Ker je zahtevo za varstvo zakonitosti možno vložiti le zoper popolno oziroma absolutno pravnomočno odločbo (ki zaobsega dispozitiv kot celoto) in to po pravnomočno končanem kazenskem postopku, je Vrhovno sodišče v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeni.