VSRS Sklep I Ips 89/2003

Zahteva oškodovanca kot tožilca J.P. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi 3. odstavka 76. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 434. členom ZKP obtožni predlog odškodovanca kot tožilca J.P. zavrglo kot nepopoln. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo oškodovanca kot tožilca zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Oškodovanec kot tožilec J.P. je dne 27.2.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni pravnomočni sklep "iz vseh pritožbenih razlogov, še posebej pa zaradi kršenja pravic do obrambe kot tudi nezakonite podlage uporabe materialnega prava". Predlagal je, da naj "sodišče postavi izvedenca psihiatra, ki naj ga pregleda in ugotovi, kako naj napiše kar se od njega zahteva".

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Oškodovanec kot tožilec po zakonu ni upravičen do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti. Po 1. odstavku 421. člena ZKP namreč smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti le državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in njegov zagovornik, po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP. Oškodovanec kot tožilec torej ni naštet med upravičenci do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, zato je vrhovno sodišče skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP njegovo zahtevo zavrglo, ker je nedovoljena.