VSRS Sodba VII Ips 2/2003

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v nadaljnji postopek.

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 16.11.1999 obsojeni pravno osebo K. d.d., L. in odgovorno osebo M.L. spoznalo za odgovorni (dveh) gospodarskih prestopkov po 4. alinei 1. odstavka 30. člena ZVK. Obsojeni pravni osebi je na podlagi 1. odstavka 30. člena ZVK ob uporabi omilitvenih določil po 24. členu Zakona o gospodarskih prestopkih (ZGP) za vsak gospodarski prestopek določilo denarno kazen v znesku 1.500.000 SIT in ji po 1. odstavku 28. člena ZGP izreklo enotno denarno kazen 3.000.000 SIT, obsojeni odgovorni osebi pa po 2. odstavku 30. člena v zvezi s 24. členom ZGP za vsakega določilo denarno kazen v znesku 200.000 SIT ter ji nato po 28. členu ZGP izreklo enotno denarno kazen v znesku 400.000 SIT. Obsojeni pravni osebi je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 23.3.2000 pritožbo obsojenih pravne in odgovorne osebe po 390. členu ZKP v zvezi s 60. členom ZGP zavrglo kot nedovoljeno, ker je menilo, da pritožba ni bila pravočasno napovedana.

Zoper ta pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da sta obsojeni pravna in odgovorna oseba pravočasno napovedali pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo. Napoved pritožbe sta vložili dne 24.11.1999 s priporočeno pošiljko, Okrožno sodišče v Ljubljani pa je napoved prejelo 25.11.1999, kar je potrjeno s štampiljko na povratnici in podpisom odgovorne osebe sodišča. Iz oddajne knjige obsojene pravne osebe z dne 24.11.1999 izhaja, da je tega dne oddala priporočeno pošiljko na pošto za Okrožno sodišče v Ljubljani. Tudi iz pojasnila predsednice prvostopenjskega senata izhaja, da obstaja možnost, da je delavec na vložišču sodišča spregledal, da je prispela napoved pritožbe s priporočeno pošiljko in zaradi tega kuverte ni priložil k napovedi, ampak je k odtisu dohodne štampiljke pripisal, da je pošiljka prispela z navadno pošto. Glede na te okoliščine vrhovni državni tožilec meni, da sta obsojeni pravna in odgovorna oseba pravočasno napovedali pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, da zato sodišče druge stopnje te pritožbe ne bi smelo zavreči kot nedovoljene. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklep pritožbenega sodišča razveljavi ter zadevo vrne Višjemu sodišču v Ljubljani, da odloči o pritožbi obdolžene pravne in odgovorne osebe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pritrditi je treba zahtevi, da je Višje sodišče v Ljubljani s tem, ko je pritožbo obsojenih pravne in odgovorne osebe zavrglo kot nedovoljeno, prekršilo določbo 390. člena ZKP v zvezi s 60. členom ZGP in je ta kršitev vplivala na zakonitost sodbe.

Če se izjava pošlje po pošti priporočeno ali brzojavno, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve tistemu, kateremu je poslana (3. odstavek 87. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je sodbo razglasilo dne 16.11.1999, obsojeni pravna in odgovorna oseba pa pritožbo napovedali dne 24.11.1999, zato bi bilo to procesno dejanje, če bi bilo sploh potrebno, storjeno pravočasno.

Glede na določila Zakona o smiselni uporabi nekaterih določb kazenskega zakonika Republike Slovenije in Zakona o kazenskem postopku za gospodarske prestopke (ZSUN), objavljenega v Uradnem listu Republike Slovenije z dne 3.3.1995, št. 13/95, ki je pričel veljati dne 4.3.1995, pritožbe zoper sodbe, izrečene v postopku za gospodarske prestopke ni bilo treba napovedati. V 1. odstavku 2.

člena ZSUN je bilo namreč določeno, da se tudi v postopku o rednih pravnih sredstvih za gospodarske prestopke smiselno uporabljajo določila ZKP (Uradni list RS, št. 63/94). V teh določilih ZKP (členi 368. do 378., 383. do 387 in 399. do 405.), ki je pričel veljati dne 1.1.1995, ni bilo predpisano, da je potrebno pritožbo napovedati. Šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZKP, ki je bil objavljen dne 23.10.1998 (Uradni list RS, št. 72/98 in je pričel veljati dne 23.1.1999, je bil uzakonjen inštitut napovedi pritožbe. Vendar pa v zvezi s tem ZSUN ni bil spremenjen.

Zakonodajalec je v ZGP izbral drugačen nomotehničen pristop, saj je v določbah, naštetih v 3. členu ZSUN, ki so se z dnem uveljavitve tega zakona v Republiki Sloveniji prenehale uporabljati, skliceval na Kazenski zakon SFRJ (KZJ) in Zakon o kazenskem postopku. Glede na tako formulacijo je bilo mogoče te določbe razlagati tako, da zajemajo tudi vse poznejše spremembe obeh predpisov.

Določbo 1. odstavka 2. člena ZSUN si je zato treba razlagati tako, da se nanaša le na KZ in ZKP, ki sta začela veljati dne 1.1.1995, saj ta določba kljub poznejšim novelam obeh zakonov ni bila spremenjena. Glede na to, da so za gospodarske prestopke veljale procesne določbe ZKP-1994, ki instituta napovedi pritožbe ni poznal, in s poznejšimi spremembami ZSUN ni bil usklajen, je treba ugotoviti, da inštitut napovedi pritožbe v postopku z gospodarskimi prestopki sploh ni veljal. Sklep sodišča druge stopnje, ki je izhajal iz podmene, da je pritožbo potrebno napovedati in jo iz razloga, ker da je napoved vložena prepozno, zavrgel kot nedovoljeno, je tudi s tega vidika zato nezakonit.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti utemeljena in ji je na podlagi 1.

odstavka 426. člena ZKP ugodilo ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 25.3.2000 razveljavilo in zadevo tudi na podlagi 5. odstavka 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP - L) vrnilo Višjemu sodišču v Ljubljani, da odloči o pritožbi obdolžene pravne in odgovorne osebe.