VSRS Sodba I Ips 189/2003

Zahtevi vrhovne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni:

a) obs. F.B. se po določbi 1. točke 358. člena ZKP

o p r o s t i o b t o ž b e,

da je z namenom, da spodkoplje oblast delovnega ljudstva, obrambno moč države in gospodarske temelje socialistične izgradnje FLRJ, junija in julija 1952 v V.P. 9265 - 7/a K. vojakoma V.K. in J.K.

govoril:

- neugotovljenega dne 1952 je vojaku J.K. dejal, da se v primeru vojne naša država ne bi mogla upreti agresorju, ker se ljudstvo ne bi hotelo boriti tako, kot se je borilo med NOB, saj ljudje šele zdaj vidijo, da nimajo česa braniti in da se nimajo za kaj boriti;

- da so ljudje sprevideli, da vse tisto, o čemer se je govorilo med vojno, zdaj ni takšno in da se zaradi tega ne bi hoteli niti boriti;

- da KPJ zdaj ne bi več uspela v svojih prizadevanjih za vstajo, kot se je to zgodilo leta 1941, ker so že vsi siti komunistične partije;

- da se s takšno armado, kot je naša, ni mogoče vojskovati, ker je ta brez morale, se zato ni sposobna boriti ter da je izgubila moralo zaradi slabega življenja v vojski;

- da se povsod po naši državi delajo utrdbe, vendar vse to pomeni nič proti Rusom in Američanom;

- dne 30. julija v B. je vojaku V.K. pravil, da on, obdolženec, ne bo nikdar stopil v SRZ, ker ne mara, da mu kdo ukazuje, kaj mora delati in kaj mora jesti, da ima poveljevanja dovolj že v vojski, kaj šele, da bi mu kdo ukazoval tudi v civilu, da ne mara teči do kotla po hrano, kot je to navada v SRZ;

- da ga je ljudska oblast oropala lansko leto, ko so mu odvzeli pšenico, mast, meso in drugo ter je poleg tega moral plačati še 75.000 din davka in če bo tako z davkom tudi letos, da bo prodal mlatilnico, kupil pištolo in skušal pobegniti čez mejo, orožje pa uporabil v primeru, da mu bo na meji grozila nevarnost;

- da v njegovem kraju ljudje množično bežijo čez mejo, da prav tako bežijo tudi organi UDB ter da sta lani iz njegovega kraja čez mejo pobegnila dva predstavnika UDB skupaj s šefom UDB, njegov brat, ki je bil menda poročnik JLA, pa je pobegnil v tujino in s sabo odpeljal 300 vojakov ter da mu piše, kako se ni pokesal zaradi pobega iz naše države, ker je v tujini življenje mnogo boljše, kot v naši državi;

- da je hrana, ki jo dajejo vojakom v enotah, takšna, kot bi bila skuhana za prašiče in da on takšno hrano doma daje prašičem;

- dne 3. junija 1952 je na delovišču v K. pred vojakoma V.K. in J.K. v pogovoru o naših in tujih višjih vojaških voditeljih, ko je vojak K. dejal, da nobena država nima bolj sposobnega maršala od našega maršala Tita, rekel: "ni šala srati na maršala" nato pa, ko ga je vojak K. opozoril, da se tako ne govori, dodal: "saj si boljšega ne zasluži",

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje sovražne propagande po 1.

odstavku 118. člena KZ/51;

b) za kaznivo dejanje tatvine po 249. členu KZ/51 se mu določi kazen 3 (tri) mesece zapora, za kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 306. člena KZ/51 pa kazen 2 (dva) meseca zapora, nato pa se mu po 2. točki 1. odstavka 46. člena KZ/51 izreče enotna kazen 4 (štiri) mesece zapora;

c) obsojencu se kazen časne omejitve državljanskih pravic ne izreče.

Stroški oprostilnega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, obremenjujejo proračun.

S sodbo Vojaškega sodišča v Splitu z dne 8.11.1952 je bil obs. F.B. spoznan za krivega kaznivih dejanj sovražne propagande po 1. odstavku 118. člena, tatvine po 249. členu in ponarejanja listin po 1.

odstavku 306. člena KZ/51. Kot je razvidno iz obrazložitve pravnomočne sodbe, je sodišče določilo obsojencu posamezne kazni, in sicer za kaznivo dejanje po 1. odstavku 118. člena tri leta strogega zapora, za kaznivo dejanje po 249. členu eno leto in tri mesece strogega zapora in za kaznivo dejanje po 1. odstavku 306. člena 4 mesece zapora, nato pa mu po določbah 46. člena KZ/51 izreklo enotno kazen 4 leta strogega zapora in kazen časne omejitve državljanskih pravic v trajanju enega leta. Po 45. členu KZ/51 mu je v glavno kazen bil štet čas, ki ga je prebil v preiskovalnem zaporu od 1.8.1952 dalje. Po določbah 99. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo odločeno, da mora državi nadoknaditi škodo v višini 6.382 din v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe. Po 87. členu ZKP mu je bila naložena povrnitev stroškov kazenskega postopka v znesku 1.000 din.

Vrhovna državna tožilka B.B. je dne 7.5.2003 vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obs. F.B. na podlagi določbe 1. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe za kaznivo dejanje sovražne propagande po 1. odstavku 118. člena KZ/51.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po stališču zahteve v točki 1. izreka napadene pravnomočne sodbe opisano dejanje ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja sovražne propagande po 1. odstavku 118. člena KZ/51. V obravnavanem primeru je šlo le za kritiko stanja v državi in za pogovor med mladimi ljudmi na služenju vojaškega roka. Takšen pogovor pa ni predstavljal sovražne propagande. Iz izreka ni razviden opis namena izpodkopati oblast, obrambno moč ali gospodarski temelj oziroma bratstvo in enotnost. Ker izrek sodbe v tem delu nima opisanih vseh znakov kaznivega dejanja, je podana kršitev kazenskega zakona, saj očitano dejanje ni kaznivo dejanje.

Kazenski zakonik (Uradni list FLRJ, št. 18 z dne 9.3.1951) je v 118. členu inkriminiral kaznivo dejanje sovražne propagande. V 1. odstavku je določal, da ga stori, kdor z namenom, da bi izpodkopal oblast delovnega ljudstva, obrambno moč države ali gospodarski temelj socialistične graditve ali da bi razbil bratstvo in enotnost narodov FLRJ, s sliko, pisno besedo, govorom na shodu ali kako drugače dela propagando proti državni in družbeni ureditvi ali proti političnim, gospodarskim, vojaškim ali drugim pomembnim ukrepom ljudske oblasti. Glede na to je bilo bistvo tega kaznivega dejanja, da je storilec z eno izmed izvršitvenih oblik delal propagando z namenom, kot ga opredeljuje ta določba. Sama propaganda pa je bila usmerjena proti državni in družbeni ureditvi ter ostalim naštetim dejavnostim.

Propaganda kot splošni način izvršitve tega kaznivega dejanja se je odražal v razširjanju, izzivanju ali utrjevanju določenih sovražnih idej in stališč, kar vse je bilo usmerjeno k pridobivanju pristašev s stališči, naperjenimi zoper državno in družbeno ureditev ali zoper ukrepe ljudske oblasti. Subjektivna stran tega kaznivega dejanja je bila izražena v namenu izpodkopavanja oblasti delovnega ljudstva ter ostalih dejavnosti, posledica pa v izvršeni propagandi, ki je bila primerna za uresničitev navedenega smotra.

Opis kaznivega dejanja sovražne propagande po 1. odstavku 118. člena KZ/51 s povzemanjem zakonskega besedila vsebuje trditev, da je obsojenec ravnal z namenom, da spodkoplje oblast delovnega ljudstva, obrambno moč države in gospodarske temelje socialistične izgradnje FLRJ. Temu sledijo navedbe, iz katerih je razvidna vsebina njegovih izjav, danih vojakoma V.K. in J.K. V takšnem opisu ni konkretiziran zakonski znak, ki zadeva obsojenčev namen izpodkopati oblast, obrambno moč države ali gospodarske temelje, prav tako ni navedeno, da je obsojenec z inkriminiranim govorjenjem delal propagando v zgoraj navedenem smislu proti državni in družbeni ureditvi ali proti političnim, gospodarskim, vojaškim ali drugim pomembnim ukrepom ljudske oblasti. Tako pomanjkljiv opis ne omogoča presoje, da je obsojenec ravnal z navedenim posebnim namenom in tudi ne presoje, da je šlo za njegovo propagandno delovanje. Glede na vsebino obsojenčevih izjav gre za izražanje kritičnih stališč do stanja v takratni armadi in splošnega stanja v državi. Ob upoštevanju navedenega ima prav zahteva za varstvo zakonitosti, da v 1. točki izreka pravnomočne sodbe opisano dejanje obsojenca nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja sovražne propagande po 1.

odstavku 118. člena KZ/51.

Zato je Vrhovno sodišče sledilo predlogu zahteve in obsojenca po določbi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za navedeno kaznivo dejanje ter v skladu z določbo 1. odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški oprostilnega dela sodbe obremenjujejo proračun. V posledici takšne odločitve je obsojencu tudi na novo določilo posamezni kazni 3 mesece zapora za kaznivo dejanje po 249. členu KZ/51 in 2 meseca zapora za kaznivo dejanje po 1. odstavku 306. člena KZ/51 ter nato po 2. točki 1. odstavka 46. člena istega zakonika izreklo enotno kazen 4 mesece zapora. Pri tem je ob teži dejanj upoštevalo in ovrednotilo s pravnomočno sodbo ugotovljene olajševalne ter obteževalne okoliščine. Zakonski pogoji za časno omejitev državljanskih pravic (1. in 2.

odstavek 33. člena KZ/51 so odpadli in zato je bilo potrebno takšno kazen odpraviti.

Po obrazloženem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo zahtevi državne tožilke za varstvo zakonitosti in pravnomočno sodbo spremenilo tako, kakor je razvidno iz izreka (2. odstavek 426. člena ZKP).