VSRS Sodba I Ips 243/2000

Zahteva zagovornika obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.
Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojeni J.K. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Okrajno sodišče v Domžalah je s sodbo z dne 10.09.1999 obsojena J.K. in J.S. spoznalo za kriva, prvega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 3. v zvezi s 1. odstavkom 134. člena KZ, drugega pa kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri prepiru po 1.

odstavku 137. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencema izreklo pogojni obsodbi tako, da je obsojenemu J.K. za kaznivo dejanje po 3. odstavku 134. člena KZ določilo kazen desetih mesecev zapora, obsojenemu J.S. za kaznivo dejanje po 1. odstavku 137. člena KZ tri mesece zapora, kazni pa ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusni dobi štirih let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Obema obsojencema je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega J.K. kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, temu obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega J.K. zaradi kršitve kazenskega zakona, ki da je prekršen v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje, torej razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da je obsojeni J.K. ravnal v silobranu, kar izključuje protipravnost njegovega dejanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega J.K. oprosti obtožbe, ker dejanje, ki se mu očita, ni kaznivo dejanje, podrejeno pa da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in odločitev. Po vložnikovem mnenju je poleg kršitve materialnega kazenskega zakona podan tudi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da vložnik sicer uveljavlja kršitev kazenskega zakona, vendar pa nato na dolgo in široko razpravlja o stališčih sodišča glede dejanskih vprašanj in v celoti predstavi svojo verzijo razumevanja poteka dogodkov. Zato je očitno, da na ta način uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, torej razloga, ki ga ni mogoče upoštevati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, o katerem pa bo, čeprav se zahteva izrečno na to ne sklicuje, Vrhovno sodišče zadevo proučilo tudi v smislu 427. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega J.K. navaja, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi napačno ugotovilo, da je bil S.-jev napad s srpom na golorokega J.K. ustavljen in prenehal v trenutku, ko je slednji prvega prijel za roko, v kateri je ta držal srp, s katerim je tik pred tem zamahnil proti K. Poudarja, da sodišči nista upoštevali dejstva, da je J.S. vzel v roke še lato, s katero se lahko telo hudo poškoduje, in jo dvignil nad J.K. ter da je ta, ko je uvidel, da samo z rokami ne bo mogel razorožiti J.S., na drug način pa se ubraniti ni mogel, saj je utemeljeno pričakoval, da bo ta v primeru, če bo S.-ja izpustil, z napadom nadaljeval, kar bi glede na nevarni sredstvi, ki ju je imel J.S. v rokah, pripeljalo do neposrednega ogrožanja telesa in življenja obsojenega J.K., s čelom udaril obsojenega J.S. v predel obraza in ga takoj zatem tudi izpustil, tako da je ta padel preko oje s cize na tla in šele ob padcu izpustil iz rok srp in lato. S temi navedbami zagovornik obsojenega J.K. ponuja lastno dokazno presojo glede odločilnih dejstev, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi.

Na ta način vložnik zavrača dejanske ugotovitve sodišča, da je obsojeni J.K., s tem, da je obsojenega J.S. prijel za roko, v kateri je ta držal srp, ustavil napad. Očitno je, da vložnik ne sprejema niti tistih ugotovitev sodišča, da obsojeni J.S. proti obsojenemu J.K. ni zamahoval s palico, ki jo je držal nekoliko dvignjeno v levi roki in da zato te S.-jeve geste ni mogoče šteti več za napad. Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče spoznalo, da je bil napad obsojenega J.S. resničen in tudi protipraven, da sta bila napad in obramba istočasna, vendar pa da obramba ni bila neizogibno potrebna za odvrnitev napada, saj jo je obsojeni J.K. že ustavil. Ugotovilo je tudi, da se obsojeni J.S. iz K.-jevega prijema ni poskušal iztrgati, niti ni svoje moči uperil v nadaljnje poskuse zamahovanja proti K., kar ob upoštevanju dejstva, da se je od K. pred tem odmikal ter da je slednji veliko mlajši in tudi fizično močnejši od njega, utemeljuje sklepanje, da tudi ni bilo neposredne grožnje, da bo J.S. z napadom nadaljeval. Zato je ugotovilo, da je obsojeni J.K. s tem, da je s čelom udaril obsojenega J.S. v predel glave, ki se je pri padcu hudo telesno poškodoval, storil očitano mu kaznivo dejanje. Zagovornik obsojenega J.K., ki v zahtevi podaja lastno dokazno presojo in zatrjuje drugačno dejansko stanja od ugotovljenega v izpodbijani pravnomočni sodbi, zato po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Kršitev kazenskega zakona je podana, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi kazenski zakon. Če pa vložnik kot izhodišče, na podlagi katerega zatrjuje kršitev kazenskega zakona, jemlje lastno videnje dejanskega stanja, ki iz izpodbijane pravnomočne sodbe ne izhaja, ne gre za zatrjevanje te kršitve, marveč za uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče ni našlo podlage za uporabo 427. člena ZKP, saj pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani pravnomočni sodbi.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obsojenega J.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni J.K. po 98.a členu v zvezi s 1.

odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.