VSRS Sodba I Ips 113/99

Zahtevi zagovornika obs. M.B. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Kranju z dne 5.3.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 27.10.1998 spremeni tako, da se obs. M.B. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je z grdim ravnanjem prizadel telesno celovitost drugega s tem, da je dne 27.11.1995 okoli 16.30 ure v P. na vhodnih vratih in v vetrolovu stanovanjske hiše z desno roko, v kateri je stiskal časopisni papir, v katerem so bili zaviti pasji iztrebki, večkrat udaril B.G. po levi strani glave,

in da je storil s tem kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obs. M.B. ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obs. M.B. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju z dne 5.3.1998 spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Po 50. členu KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena denarna kazen v znesku 106.850 tolarjev, preizkusna doba pa v trajanju 1 leta. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27.10.1998 pritožbi zagovornika obs. M.B. ter okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. M.B. je zoper pravnomočno sodbo dne 29.12.1998 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Uvodoma navaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 24.5.1999, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zagovornik obsojenca utemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker v izreku pravnomočne sodbe ni opisana posledica dejanja, zaradi česar opisano dejanje nima vseh znakov kaznivega dejanja. Pripominja, da zakonski opis, da je obsojenec prizadel telesno celovitost drugega, ne predstavlja dejstev in okoliščin, na katere bi bilo moč uporabiti določbo 1. odstavka 146. člena KZ, zaradi česar bi bilo treba obsojenca, upoštevaje naravo kršitve, oprostiti obtožbe, ker dejanje, katerega je bil obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje.

Zahteva zagovornika obs. M.B. za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V dejanju obs. M.B., ki naj bi ga storil s tem, da je dne 27.11.1995 z desno roko, v kateri je stiskal časopisni papir, v katerega so bili zaviti pasji iztrebki, večkrat udaril B.G. po levi strani glave, niso podani znaki kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Element tega kaznivega dejanja je namreč tudi nastanek posledice, in sicer prizadetost bodisi telesne ali duševne celovitosti drugega, v obravnavanem primeru B.G. V obtožnem aktu in seveda tudi v izreku pravnomočne sodbe pa taka posledica, ki naj bi se kazala v prizadeti telesni ali duševni celovitosti B.G., ni opisana. Zato je potrebno pritrditi stališču zahteve za varstvo zakonitosti, da v ravnanju obs. M.B. niso podani vsi znaki kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ.

Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in je pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obs. M.B. na podlagi 1.

točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP.