VSRS Sodba I Ips 243/98

Zahtevi Državnega tožilstva Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 30.12.1952 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 12.3.1953 spremeni tako, da se obsojeni J.Š., J.dr.F., F.S. in Z.P. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprostijo obtožbe, da so:

1) J.Š. med vojno politično sodeloval s sovražnikom v cilju razbijanja narodnoosvobodilnega pokreta s tem, da je sodeloval v vodstvu in pri organiziranju vojaških sovražnih združb i.s.:

a) Slovenske zaveze, v katerem vodstvu je bil od marca 1942 do junija 1943, izdelal osnutek njenega programa, sodeloval pri sestavljanju situacijskih poročil o njenem izdajalskem delovanju tujim obveščevalnim in emigrantskim centrom, kot na primer pri poročilu z dne 22.5.1942 in 12.6.1942 v Londonu z namenom, da jih le-ti izkoristijo proti narodnoosvobodilnemu pokretu ter v namenu lažnega informiranja zavezniških vlad in svetovne javnosti, zlasti z načrtnim prikrivanjem četniško - belogardistične izdajalske kolaboracije z okupatorjem;

b) Pobratima oziroma kasneje Narodne legije, v katere vodstvu je bil od konca 1941 do oktobra 1944 leta;

c) Slovenskega katoliškega bloka od julija 1944 do oktobra 1944, ki je bil konstituiran junija 1944 in v katerega vodstvu so bili znani vojni zločinci R., Š., B., stražar L. ter drugi in kateri je bil organiziran z namenom razbijanja narodnoosvobodilnega pokreta in sodelovanja z okupatorjem;

d) pri čemer je bilo njegovo delovanje v združbah pod a) in b)

usmerjeno po tesni zvezi z vodilnimi vojaškimi organizacijami izdajalskega četniškega pokreta Draže Mihajloviča v Sloveniji predvsem s tako zvanim komandantom jugoslovanske vojske v Sloveniji Karlom Novakom.

V okviru sovražnih združb pod 1. a), b) in c) je sodeloval pri organiziranju narodnoosvobodilnem pokretu sovražnega tiska, kakor naprimer "Narodna edinost", "Slovenska zaveza", "Svoboda ali smrt" in drugih listov, širil v teh sovražne parole ter pisal vodilne članke, naperjene proti osvobodilnemu pokretu oziroma korigiral članke drugih piscev kot napr. proglas "Združeni Slovenci" in "Med mlinskimi kamni", "V svobodo ali smrt".

2) J.Š. in J. dr. F. sta z namenom, da bi zrušila državno in družbeno ureditev v FLRJ stopila v zvezo z begunsko skupino ter v nameri, da z lažnim prikazovanjem stanja v FLRJ pomagata emigrantom pri njihovem sovražnem delovanju proti FLRJ, je:

a) J.Š. vzpostavil zvezo po kurirju A.R. za begunsko skupino v Trstu ter ga poslal J.dr.F.-ju s pismenim priporočilom in navodilom, da je R. zanesljiv človek, kateremu naj gre dr. F. na roko;

b) J. dr. F. nato v skladu z gornjim navodilom v času od decembra 1949 do junija 1950 vzdrževal zveze z begunsko skupino v Trstu i.s. v začetku po kurirju A.R., nato pa po kurirjih P.P., Z.P. in F.S. preko J.Ž., od katerih kurirjev je sprejemal ustna in pismena navodila za zbiranje in poročanje podatkov gospodarskega, političnega in vojaškega značaja kot npr. pismo F.J. z dne 7.10.1949 dr. F.-ju, pisma J.Ž. z dne 7.2., 11.3., 7.4., 4.5. in 2.6.1950, o čemer je obveščal J.Š. in v soglasju z njim izdal kurirjem ustna in pismena poročila kot npr. pismo F.-ja sredi novembra 1949 F.J.-ju, v katerih je opisoval pregajanje vere in duhovnikov v Sloveniji, nezakonito prisiljevanje kmetov v zadružništvo, propadanje gospodarstva, družbeno ureditev v FLRJ kot nečloveški in nemoralni sistem.

3) F.S. in Z.P. sta z namenom, da bi zrušila državno in družbeno ureditev v FLRJ pomagala begunski skupini v njenem sovražnem sodelovanju v FLRJ s tem, da sta se sestala na S.V. z emigrantom in agentom tuje obveščevalne službe J.Ž. iz G., prejela od njega vsak po eno pismo v jeseni 1949 in to ilegalno pošto odnesla v L. in jo izročila J. dr. F.

S tem naj bi storili J.Š. z dejanjem pod točko 1) kaznivo dejanje po 108. členu KZ/51, z dejanjem pod točko 2) pa kaznivo dejanje po 109. členu KZ/51; J. dr. F. z dejanjem pod točko 2) kaznivo dejanje po 109. členu KZ/51, F.S. in Z.P. pa z dejanji pod točko 3) vsak po eno kaznivo dejanje po 109. členu KZ/51.

Stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), nagrada in potrebni izdatki zagovornikov ter potrebni izdatki obtožencev obremenjujejo proračun.

Zaradi dejanj, opisanih v izreku te sodbe, je bil J.Š. z v uvodu navedeno pravnomočno sodbo obsojen na enotno kazen 10 let strogega zapora, J. dr. F. na enotno kazen 6 let strogega zapora, F.S. na 2 leti strogega zapora, Z.P. pa na kazen 9 mesecev strogega zapora.

Zoper navedeno obsodilno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v kateri ugotavlja, da so bila dejanja, zaradi katerih je bil obsojen J.Š. po 108. členu KZ/51, storjena med vojno, sodba pa je bila izrečena v letu 1952. Zato bi bilo treba ugotoviti, ali so bila ta dejanja inkriminirana v času storitve in ves kasnejši čas v času sojenja. V zvezi s tem državni tožilec meni, da dejanja, ki jih je sodišče inkriminiralo po 108. členu KZ/51, v času, ko so bila storjena, niso pomenila kaznivega dejanja, ocenjuje pa tudi, da so opisi dejanj premalo konkretni, da bi jih bilo možno subsumirati pod dispoziciji kaznivih dejanj po členu 108. in 109. KZ/51.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kazenski zakonik iz leta 1951 je pričel veljati 1.7.1951 (Uradni list SFRJ št. 11/51). V drugem členu tega zakona je bilo izraženo načelo zakonitosti, po katerem ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, ki ga zakon ni določil kot kaznivo dejanje, predno je bilo storjeno in za katero ni predpisal, kako naj se kaznuje tisti, ki ga stori. V 90. členu KZ/51 je bilo določeno, da se odgovornost za kaznivo dejanje določi po kazenskem zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja in pa, da se novi kazenski zakon uporabi tudi za dejanja, ki so storjena preden je začel veljati, če je milejši za storilca.

Pred uveljavitvijo tega zakona je kazenskopravno varstvo države in njene ureditve urejala Uredba o vojaških sodiščih (UVS), ki je bila objavljena v Vestniku dne 20.10.1944, kasneje pa Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (ZKND), ki je pričel veljati 1.9.1945 (Uradni list SFRJ, št. 66/45 z dne 1.9.1945). Sprememba Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) je stopila v veljavo 23.7.1946, zakon je prenehal veljati 1. julija 1951. Glede na takšno pravno ureditev v navedenem obdobju je bilo za dejanja, zaradi katerih so bili obsojeni J.Š., J. dr. F., F.S. in Z.P., treba ugotoviti, ali so bila v času storitve in pa do uveljavitve KZ/51 določena kot kazniva in če so bila, ali je KZ/51 za ta dejanja milejši, saj ga sicer glede na že navedeno določbo 90. člena ne bi bilo mogoče uporabiti.

Za navedena dejanja ne pride v poštev inkriminacija po 14. členu UVS, pri kateri bi šlo lahko le za izvršitveno obliko, pri kateri se morajo za narodne sovražnike smatrati vsi, ki so izdali narodno borbo in bili v zvezi z okupatorjem. Takšna inkriminacija zaradi svoje premajhne določnosti ne more služiti za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja.

Ravnanja, ki se očitajo obsojenemu J.Š. pod točko 1) tudi ni mogoče subsumirati pod opise kaznivih dejanj po 3. odstavku Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo iz leta 1945. Šele s spremembo tega zakona, ki je stopila v veljavo 23.6.1946, je bilo v 6. točki 3. člena določeno, da velja za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena tega zakona, kdor v času vojne ali sovražne okupacije stopi v politično sodelovanje s sovražnikom. Vendar pa je tudi ta zakon v 18. členu določal, da se storilci za kazniva dejanja, ki so bila izvršena še preden je stopil v veljavo, pa o dejanjih še ni bila izrečena pravnomočna sodba, kaznujejo po tem zakonu le, če so njegove določbe blažje od prejšnjih.

Iz navedenega sledi, da ravnanja, zaradi katerega je bil J.Š. obsojen po 108. členu KZ/51 in ki vsebuje povsem posplošene očitke o njegovem političnem sodelovanju s sovražnikom, ni mogoče šteti kot kaznivo dejanje po določbah UVS ali ZKND, prav tako pa tudi ni bilo zoper obsojenca uporabiti kasneje sprejetih strožjih zakonov. Ravnanja obsojenih J. dr. F., J.Š., F.S. in Z.P., s katerimi naj bi ti storili kazniva dejanja po 109. členu KZ/51, naj bi bila storjena v času od jeseni 1949 do junija 1950, to je v času, ko je bil v veljavi ZKLD. Ta zakon je v 2. členu določal, da je kaznivo dejanje zoper narod in državo vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ, ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. Izvršitveno dejanje zrušenja ali ogrozitve obstoječe državne ureditve je moralo biti po tej določbi storjeno ali nameravano z nasiljem. Strožja za storilca je torej inkriminacija sodelovanja pri sovražnem delovanju po 109. členu KZ/51, pri kateri je za izvršitev dejanja zadostoval namen zrušenja državne in družbene ureditve ali sovražnega delovanja proti njej. V zvezi z opisi dejanj, ki so podani pod točko 2. in 3. izreka izpodbijane sodbe, Vrhovno sodišče ugotavlja, da v njih ni konkretiziranega opisa delovanja, ki bi imelo za cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev, to pa pomeni, da konstitutivni element kaznivega dejanja ni podan.

Na podlagi navedene presoje je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva državnega tožilca utemeljena, saj dejanja, ki so se obsojencem očitala, niso pomenila kaznivega dejanja po predpisih, ki jih je sodišče v času sojenja lahko uporabljalo. To je v skladu z določbo 1. točke 358. člena v zvezi s 1. odstavkom 426. člena ZKP narekovalo Vrhovnemu sodišču izrek sodbe, s katero je obsojence oprostilo obtožbe.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 1. odstavka 96. člena ZKP.