108. člen KZ

Sodišči obeh stopenj sta se povsem brez potrebe ukvarjali s tem, da obdolženec ni uspel dokazati resničnosti svoje trditve v zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve po 1. odstavku 108. člena KZ-77, saj je obdolženec ves čas trdil, da se izrečene besede ne nanašajo na zasebnega tožilca. Le v primeru, če bi zatrjeval, da se očitki nanašajo na zasebnega tožilca, bi seveda lahko dokazoval, da je taka njegova trditev resnična.

Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da gre pri ravnanju obsojenca zaradi navideznega idealnega steka le za dve kaznivi dejanji, eno pod točko 1/a in drugo pod točko 1/b izreka, obe v škodo zasebnega tožilca R.K. Tak sklep pa je v direktnem nasprotju z ugotovitvijo, da čast in dobro ime drugega zasebnega tožilca, pravne osebe E.k., z dejanji, prav tako opisanimi pod točko 1/a in 1/b izreka, nista bila prizadeta, ker da je obsojenec ti kaznivi dejanji storil le v škodo R.K. Tak zaključek namreč pomeni, da obsojenčevo ravnanje, kolikor zadeva pravno osebo, sploh nima znakov očitanih kaznivih dejanj in posledično, da za uporabo inštituta navideznega idealnega steka pod točkama 1/a in 1/b ni pravnoteoretične podlage.

Inkriminacija po 14. členu Uredbe o vojaških sodiščih, po kateri so narodni sovražniki vsi, ki so izdali narodno borbo in bili v zvezi z okupatorjem, je premalo določna, da bi služila za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja.

Pri presoji pravnega standarda razžalitve dobrega imena in časti po prvem odstavku 200. člena ZOR mora sodišče uporabiti najprej merila, ki jih ureja civilno odškodninsko pravo. Če so ta pomanjkljiva, uporabi tudi merila, ki so se oblikovala na kazenskopravnem področju.

Sodišče je pravilno uporabilo pravno opredelitev kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 166. člena KZ RS za kaznivo dejanje, storjeno v Republiki Avstriji; za to je imelo osnovo v 112. členu KZ SFRJ v zvezi s 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.