90. člen KZ

Tudi pri izreku mladoletniškega zapora se zasledujeta namena prevzgoje in resocializacije, kar smiselno izhaja iz določb o njegovi uporabi, odmeri in izvršitvi, ki so usmerjene predvsem v usposabljanje mladoletnika za družbeno sprejemljiv način življenja. Sodišče prve stopnje se je do vseh (zakonsko določenih) pogojev natančno in izčrpno opredelilo ter tehtno pojasnilo, da v obravnavanem primeru izrek vzgojnega ukrepa za mladoletnika ne bi bil primeren. Prepričljivo je, na podlagi pridobljene temeljite individualne ocene mladoletnika in presoje konkretnih navedenih okoliščin, presodilo, da je treba mladoletniku izreči mladoletniški zapor, saj je storil hudo kaznivo dejanje s tem, ko je na povsem nedopusten način, z zavestnim in naklepnim ravnanjem vzel življenje svojemu očetu. V skladu z določbo 90. člena KZ je pravilno upoštevalo tudi mladoletnikovo starost, saj je ob storitvi kaznivega dejanja komaj dopolnil šestnajst let, pri čemer je pravilno ugotovilo, da gre za še nezgrajeno osebnost ter dejstvo, da bo imel mladoletnik v mladoletniškem zaporu možnost pridobiti poklic (zaenkrat ima končano zgolj osnovnošolsko izobraževanje), prav tako mu bo lahko, glede na njego

Ločena urejenost mladoletniku prilagojenega kazenskega postopka poudarja zlasti mladoletnikove največje koristi, pravice in interese, ob doslednem upoštevanju njegove starosti, duševne razvitosti in posebnih potreb na področju vzgoje, izobraževanja in zdravljenja, s čimer se preprečujejo škodljivi vplivi kazenskega postopka nanj. Navedeno posebno obravnavanje mladoletnih storilcev kaznivih dejanj zaradi njihove mladosti in ranljivosti po zakonski presumpciji traja do njihovega dopolnjenega enaindvajsetega leta starosti, ko naj bi kot odrasle osebe dosegle pričakovano stopnjo razvoja, značilno za to obdobje, to je zrelost. Iz omenjene določbe izhaja namen zakonodajalca, da je mladoletni storilec kaznivega dejanja pri enaindvajsetih letih kot odrasla, dozorela oseba, zmožen prestajati kazen zapora (namesto mladoletniškega zapora), zato je še toliko bolj (argumentum a fortiori) tako kazen zmožna prestajati oseba pri starosti višji od enaindvajset let. Prvi odstavek 451. člena ZKP namreč določa zgolj, da se določbe postopka proti mladoletnikom kot lex specialis uporabljajo v postopku proti osebam, ki so storile kaznivo dejanje kot mladoletniki, vendar ob uvedbi postopka

Ker ravnanja po opisu niso povzročila ene ali skupne prepovedane posledice in ker iz opisa ni razvidno, da bi obdolženi povzročeno protipravno stanje med navedenimi datumi izvršitev kakorkoli vzdrževal (gl. Korošec D. v Bavcon L. in Šelih A., Kazensko pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana 2014, str. 198) se je sodišče druge stopnje strinjalo s pritožnikom, ko je v delu pritožbene obrazložitve zatrjeval, da obdolženčevih ravnanj ni mogoče opredeliti kot tako imenovanega trajajočega kaznivega dejanja ali vsaj ne na način, da pravila o nedovoljenosti kazenskega pregona za posamezna izvršitvena ravnanja po določenem času ne bi bila upoštevana. Okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obtoževalne okoliščine) so določene in primeroma naštete v drugem odstavku 49. člena KZ-1. Praviloma so odvisne od teže kaznivega dejanja in storilčeve krivde. Procesno ravnanje državnega tožilca, odnos do okolja do storilca kaznivega dejanja ter časovna odmaknjenost od dejanj, z njihovo težo in obdolženčevo krivdo niso povezane.

Uvedbe kazenskega postopka pa čeprav za enakovrstno kaznivo dejanje ni dopustno upoštevati kot obteževalno okoliščino, kakor tudi dejstva, da mladostnik kaznivega dejanja ni obžaloval. Storitev kaznivega dejanja je namreč zanikal in zato od njega ni moč pričakovati obžalovanje le tega. V tej fazi postopka tudi ni dopustno trditi, da je mladostnik nadaljeval z obravnavanimi početji, saj kot rečeno, še ni bil pravnomočno obsojen. Po določbi prvega odstavka 89. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 375. člena KZ-1 je mladoletniku dopustno izreči mladoletniški zapor le, če zaradi narave in teže kaznivega dejanja ter visoke stopnje kazenske odgovornosti ne bi bilo upravičeno izrečeni vzgojnega ukrepa. Gre torej za skrajen ukrep, ko ostali vzgojni ukrepi svojega namena očitno ne bi dosegli, česar pa v obravnavani zadevi ni moč z zanesljivostjo trditi.

Bistvo kaznivega dejanja sovražne propragande je bilo, da je storilec z eno izmed izvršitvenih oblik delal propagando, ki je bila usmerjena proti državni in družbeni ureditvi. Subjektivni namen kaznivega dejanja je bil izražen v namenu izpodkopavanja oblasti delovnega ljudstva ter ostalih v zakonu naštetih dejavnostih, izvršena propaganda pa je morala biti tudi takšna, da je bila primerna za uresničitev navedenega cilja.

Inkriminacija po 14. členu Uredbe o vojaških sodiščih, po kateri so narodni sovražniki vsi, ki so izdali narodno borbo in bili v zvezi z okupatorjem, je premalo določna, da bi služila za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja.

Pri odmeri kazni mladoletniškega zapora se upošteva tudi teža kaznivega dejanja, ne pa zgolj čas, potreben za prevzgojo in strokovno usposabljanje.