109. člen KZ

Do odškodnine je upravičen, kdor je prestal daljšo prostostno kazen, kot mu je bila izrečena.

Obsojenčevo korektno obnašanje med prestajanjem kazni in delo v zavodski kuhinji nista okoliščini, ki bi ju bilo mogoče upoštevati v okviru izredne omilitve kazni, pač pa se upoštevata pri presoji, ali naj se obsojenca pogojno odpusti.

Obnašanje obsojenke v zvezi s prestajanjem kazni zapora je pomembno pri presoji, ali naj se pogojno odpusti, ne predstavlja pa okoliščine, ki bi jo bilo mogoče upoštevati v postopku z zahtevo za izredno omilitev kazni.

Zmotno je tožbeno stališče, da gre v primeru sporne odločbe Komisije za pogojni odpust v smislu ZUS za posamični akt, prav tako pa je zmotno tožbeno stališče, da tožnik z odpravo tega akta ne bi dosegel izboljšanja svojega pravnega položaja, češ da upravno sodišče o pogojnem odpustu ne more odločati. Zato tožnik nima prav, ko meni, da sporno odločbo tožene stranke lahko napade na podlagi 3. odstavka 28. člena ZUS kot posamični akt. Kadar je namreč treba po določbah ZUS s tožbo izpodbijani akt obravnavati kot dokončni posamični akt (in v tem primeru po zgoraj navedenem gre za takšen akt), tožnik za njegovo izpodbijanje ne more ubrati druge pravne poti, kot je določena v zakonu. Določbe ZUS, ki urejajo pogoje za redni in za subsidiarni upravni spor, so namreč kogentne narave in njihova uporaba v posamezni sporni zadevi ni odvisna od dispozicije tožnika.

Odločba o pogojnem odpustu je ne glede na njeno kazenskopravno vsebinsko podlago upravni akt (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 440/2006 z dne 21. 4. 2006). Glede na določbe 109. člena KZ gre za upravno odločanje, pri katerem tožena stranka lahko v določenih primerih uporabi diskrecijsko pravico (prosti preudarek). Meje odločanja po prostem preudarku so podane v prvem stavku 4. odstavka 109. člena KZ: tožena stranka lahko prosti preudarek uporabi šele potem, ko ugotovi, da je pri obsojencu, o katerega pogojnem odpustu odloča, mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Šele v primeru, če je ugotovitev pozitivna, lahko na podlagi uporabe prostega preudarka pogojni odpust podeli ali pa odreče. O tem, kakšna so pri obsojencu pričakovanja glede ponovitve kaznivega dejanja, odloča na podlagi okoliščin, ki jih 4. odstavek 109. člena določa v drugem stavku. Pri pozitivnem odločanju o prošnji za pogojni odpust gre za odločanje na podlagi diskrecijske pravice. Kadar gre za takšno podlago upravnega odločanja, sodišče nima pooblastila za sojenje v sporu polne jurisdikcije, saj je v zadevah upravnega odločanja na podlagi diskrecijske pravice pooblaščeno le za

Glede na naravo upravne stvari, kot je odločanje o prošnji za pogojni odpust, je presoja zakonitosti izpodbijane odločbe s strani sodišča zadržana. Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre namreč za del izvrševanja kaznovalne politike, zato sodišče izpodbijani akt, ki ga upravni organ izda po prostem preudarku, presoja samo prek tega, ali odločitev, ki mora biti obrazložena in se mora opirati na določilo 4. odstavka 109. člena KZ, prestane preizkus zakonitosti uporabe prostega preudarka (2. odstavek 25. člena ZUS) in če prestane preizkus t.i. testa razumnosti. Pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak je to privilegij, ki ga je lahko deležen tisti obsojenec, ki s svojim vedenjem med prestajanjem kazni v zavodu pokaže, da je pripravljen spremeniti in urediti svoje življenje tako, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj.

Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre za izvrševanje kaznovalne politike, zato sodišče izpodbijani akt, ki ga upravni organ izda po prostem preudarku, presoja samo prek tega, ali odločitev, ki mora biti obrazložena, in se mora opirati na določilo 4. odstavka 109. člena KZ, prestane preizkus zakonitosti uporabe prostega preudarka ter ali prestane preizkus t.i. testa očitne (ne)razumnosti.

Sama okoliščina, da naj bi obtoženec, upoštevaje določbo 1. odst. 109. člena KZ, že izpolnil pogoje za pogojni odpust, sama po sebi še ne more biti okoliščina, ki bi kazala na nesorazmernost med časom, prebitim v priporu in izrečeno zaporno kaznijo. Dejstvo je namreč, da pogojni odpust ni pravilo, temveč le možnost, ki jo daje zgoraj citirana določba in 105. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, po katerem o pogojnem odpustu obsojenca odloča komisija za pogojni odpust, v primerih, ki jih določa navedeni zakon, pa tudi upravnik zavoda.

Okoliščina, da je obsojencu prestajanje kazni prekinjeno zaradi zdravstvenih razlogov, ne more biti razlog za zavrnitev prošnje za pogojni odpust. Zavrnitev prošnje zaradi te okoliščine, ki v 109. členu KZ, ki določa pogoje za pogojni odpust, ni navedena, bi povzročila neenako obravnavanje oseb, ki bi morale biti obravnavane enako.

Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre za del izvrševanja kaznovalne politike, zato sodišče izpodbijani akt, ki ga upravni organ izda po prostem preudarku, presoja samo prek tega, ali odločitev, ki mora biti obrazložena in se mora opirati na določilo 4. odstavka 109. člena KZ, prestane preizkus zakonitosti uporabe prostega preudarka in če prestane preizkus t.i. testa razumnosti. To v primeru določila 4. odstavka 109. člena KZ najprej pomeni, da ima tožena stranka v mejah zakonskega pooblastila in v skladu z njegovim namenom prosti preudarek, ali bo prosilca pogojno odpustila ali ne in ima prosto polje presoje, kateremu kriteriju iz določila 4. odstavka 109. člena KZ bo dala prednost in ga bo v konkretnih okoliščinah štela za odločujočega v povezavi z drugimi ali brez drugih kriterijev iz tega določila glede na naravo storjenega kaznivega dejanja. Po presoji sodišča predpostavka tožene stranke, da kritičen odnos do kaznivega dejanja nujno vsebuje tudi priznanje obsojenca za storjeno kaznivo dejanje, ni očitno nerazumna.

Dejstvo, da je obsojenec postal oče mladoletnega otroka, ki mu je po veljavnih predpisih (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) dolžan nuditi varstvo, vzgojo in preživljanje, je nova olajševalna okoliščina, ki bi v povezavi z v rednem postopku ugotovljenimi in upoštevanimi olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami očitno pripeljala do milejše obsodbe. Obnašanje obsojenca v zvezi s prestajanjem kazni zapora (prostovoljni nastop, vzorno obnašanje ter delo v času prestajanja kazni) za izredno omilitev kazni ni upoštevno, ta okoliščina se po zakonu (109. člen KZ) upošteva pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti.

Sistematična, jezikovna, logična in ustavi-naklonjena interpretacija določila 109. člena KZ torej dopušča, da bi tožena stranka v konkretnem primeru uporabila določilo 5. odstavka 109. člena KZ. Dejstvo, da je tožnik v upravnem postopku vložil prošnjo za pogojni odpust na podlagi določila 1. odstavka 109. člena KZ, ne odvezuje tožene stranke, da njegovo prošnjo obravnava po določilu 5. odstavka 109. člena KZ.

Pri pogojnem odpustu s prestajanja kazni je med drugim potrebna presoja, ali je mogoče pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Pogojni odpust s prestajanja kazni zapora je mogoče ob izpolnjevanju drugih predpisanih pogojev odobriti le osebi, ki je na prestajanju kazni, ne pa osebi, ki ima zaradi zdravstvenih razlogov prekinjeno prestajanje kazni. Čas, ko traja prekinitev prestajanja kazni iz zdravstvenih razlogov, se ne všteva v čas prestajanja kazni.

Inkriminacija po 14. členu Uredbe o vojaških sodiščih, po kateri so narodni sovražniki vsi, ki so izdali narodno borbo in bili v zvezi z okupatorjem, je premalo določna, da bi služila za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja.

Ker KZ izrecno določa, da se kazen zapora prestaja v zavodu za prestajanje kazni zapora ter da se pri pogojnem odpustu obsojenec odpusti s prestajanja kazni, je logičen zaključek, da pogojni odpust ni oblika prestajanja kazni zapora. Iz tega razloga se čas pogojnega odpusta ne všteje v kazen, izrečeno po 47. in 2. odst. 48. čl. KZ. Da se čas pogojnega odpusta ne všteje v novo enotno kazen, je razvidno tudi iz določbe 6. odst. 110. čl. KZ. Ta določba bi bila nesmiselna in se nikoli ne bi mogla uporabiti, če bi se pri preklicu pogojnega odpusta tudi čas pogojnega odpusta štel kot čas prestajanja kazni, saj bi bila pri takem tolmačenju zakona v času preklica pogojnega odpusta - po njegovem preteku - kazen vedno že v celoti prestana. Po prestani kazni pa pogojnega odpusta ni mogoče preklicati.