VSRS Sodba I Ips 101/97

Ob reševanju zahteve A.O., sina obs. M.O., za varstvo zakonitosti, se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5.10.1945, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča v Ljubljani z dne 6.11.1945, po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5.10.1945 je bila obs. M.O. spoznana za krivo kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKND in prestopka po 2. členu ZSNČ. Po 18. členu ZKND ter z uporabo 16. člena Uredbe o vojaških sodiščih (UVS) in 4. člena ZSNČ ter določb Zakona o vrstah kazni je bila obsojena na 5 let odvzema prostosti s prisilnim delom, na odvzem političnih in državljanskih pravic za dobo 10 let, na zaplembo vsega premoženja ter na plačilo stroškov kazenskega postopka in izvršitve kazni. V izrečeno kazen ji je bil vštet pripor od 1.8.1945 od 23. ure dalje. Vrhovno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6.11.1945 pritožbo zagovornika obsojenke zoper sodbo zavrnilo. Komisija za pregled kazensko-poboljševalnih zavodov za prisilno delo je s sklepom z dne 17.4.1946 ugotovila, da je bilo kaznivo dejanje, zaradi katerega se je obsojenka nahajala v Zavodu za prisilno delo v Teharjih, amnestirano z Ukazom o amnestiji in pomilostitvi z dne 3.8.1945, ter je upravi zavoda naročilo, da obsojenko takoj izpusti na prostost.

Pooblaščenka A.O., sina obs. M.O., je dne 22.11.1996 vložila zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga iz vseh v 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naštetih razlogov. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 358. člena ZKP izreče oprostilno sodbo.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije V.B. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da se v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, zaradi katerega ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva, pač pa da je mogoče sodbo izpodbijati v postopku z uveljavljanjem novih dokazov (očitno pri tem misli na izredno pravno sredstvo obnove kazenskega postopka).

Zoper pravnomočno sodbo se sme po 1. odstavku 420. člena ZKP vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Iz vsebine zahteve pooblaščenke A.O., sina obs. M.O., za varstvo zakonitosti izhaja, da uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, zaradi katerega ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva. V zahtevi za varstvo zakonitosti namreč navaja, da je bil proces zoper obsojenko zmontiran, da je sodišče opravilo hiter in kratek postopek, v katerem je zaslišalo kot priči le I.Z. in B.Z. ter je na podlagi njunih neverodostojnih izpovedb obsojenko spoznalo za krivo, ne da bi njuni izpovedbi preverilo z zaslišanjem ključne priče I.K. Navaja še, da izrek o krivdi obsojenke temelji le na posrednih dokazih ter da je bila sodba izrečena zaradi političnih in ideoloških razlogov, zaradi česar je nezakonita.

V zahtevi za varstvo zakonitosti torej niso navedene kršitve kazenskega zakona, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugoditi predlogu, da se obs. M.O. oprosti obtožbe. Pač pa je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena.

Obs. M.O. je bila spoznana za krivo, da je kaznivo dejanje po 3.

točki 3. člena ZKND, opisano pod tč. a pravnomočne sodbe, storila s tem, da je 30. septembra 1942 pokazala italijanskemu karabinjerju I.Z.-ja, ki je bil drugi dan nato interniran ter odpeljan v internacijo Renicci in po kapitulaciji Italije v Muelhausen, torej da je ovadila jugoslovanskega državljana, kar je imelo za posledico njegovo odvedbo v internacijo, ter da je prestopek po 2. členu ZSNČ, opisan pod tč. b pravnomočne sodbe, storila s tem, da je za časa okupacije zahtevala od poveljnika domobrancev pri Sv.Urhu poročnika I.K., naj ustreli M.Z., ter s tem izvršila posredno ovadbo, ki je utegnila imeti nevarne posledice za ovadenca.

Iz zapisnika o zaslišanju priče I.Z. sicer izhaja, je bila dne 30.9.1942 na bloku v H., kamor mu je hčerka prinesla večerjo, tudi obsojenka ter da je videl, ko ga je italijanskemu karabinjerju z roko pokazala, italijanski karabinjer pa si je nekaj v notes zapisal, naslednjega jutra pa ga je isti karabinjer aretiral. Obsojenka je v svojem zagovoru zanikala, da bi I.Z. pokazala karabinjerju, v svoj zagovor pa je tudi povedala, da z Z. ni bila v slabih odnosih ter da je v času, ko je bil M.Z., brat I.Z., v internaciji, pomagala njegovim štirim otrokom. Okoliščina, da obsojenka z Z. ni bila v sovražnih odnosih, je bila potrjena tudi z izpovedbama prič I.Z. in M.Z., od katerih je slednji tudi potrdil, da je obsojenka v času, ko je bil v internaciji, pomagala njegovim otrokom. Iz razlogov pravnomočne sodbe izhaja, da je bila obsojenka spoznana za krivo le na podlagi izpovedbe priče I.Z. Že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je njen zagovornik navedel, da je morda obsojenka z roko napravilo kakšno kretnjo, katero pa je I.Z. narobe razumel. Te možnosti ni mogoče izključiti, zlasti še, ker je malo verjetno, da bi obsojenka na tak način ovadila I.Z., torej da bi ga italijanskemu karabinjerju, ki je I.Z. tudi sicer poznal, pokazala tako, da bi I.Z. to lahko opazil. Razen tega je njen zagovornik v pritožbi navedel, da obsojenka ne zna italijanskega jezika, vendar pa je pritožbeno sodišče tako pritožbeno trditev zavrnilo z navedbo, da je kljub neznanju italijanskega jezika preostalo veliko možnosti za sporazumvanje, ne bi pri tem obrazložilo, katere so bile te možnosti, navedba, da ni izključeno, da je znal karabinjer toliko slovenskega jezika, da je obsojenko lahko razumel, pa je le gola domneva, ki v zbranem dokaznem gradivu nima nikakršne opore.

Odločba o krivdi obsojenke, da je v času okupacije zahtevala od poveljnika domobrancev pri Sv. Urhu poročnika I.K., naj ustreli M.Z., da je torej izvršila posredno ovadbo, ki je utegnila imeti nevarne posledice za ovadenca, ter da je s tem storila prestopek po 2. členu ZSNČ, temelji le na izpovedbi priče B.Z., čeprav je že v pravnomočni sodbi navedeno, da gre res le za posredno pričo. Tudi izvršitev tega dejanja je obsojenka zanikala ter je v svoj zagovor povedala, da z I.K. ni imela nobenih stikov, v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje pa je njen zagovornik tudi navedel, da bi bilo zaradi razjasnitve dejanskega stanja potrebno zaslišati I.K., ker si je bodisi on, bodisi B.Z., izmislil, da je obsojenka nagovarjala I.K., naj ustreli M.Z. Vendar je pritožbeno sodišče take navedbe zavrnilo kot neutemeljene z obrazložitvijo, da ni nobenega povoda za zaključek, da bi si I.K. tako obdolžitev gladko izmislil. Tudi zato, ker ni zanesljivo ugotovljeno, da bi bila obsojenka v tako dobrih odnosih z I.K., da bi mu predlagala naj ustreli M.Z., medtem ko je bil 15-letni B.Z., čeprav je bil nečak I.Z. in M.Z., ki sta sodelovala z OF, očitno v prijateljskih odnosih z domobrancem I.K., saj bi sicer ne šel z njim na lov na srne, je podan očiten dvom o tem, da je obsojenka nagovarjala I.K. k ustrelitvi M.Z., pri čemer iz izreka pravnomočne sodbe tudi ni razvidno, kdaj in kje naj bi to storila.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti ugotovilo, da je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za obsodbo obs. M.O. Zato je na podlagi določila 427. člena ZKP razveljavilo sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.