VSRS Sodba Kp 6/96

Pritožba zagovornika obt. P.F. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 8.10.1996.
Obt. P.F. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, pri čemer se odmeri povprečnina na 60.000 tolarjev.

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6.3.1996 obt. P.F. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 14. členom KZ oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 8.10.1996 ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca v Ljubljani in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obs. P.F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Na podlagi 50. in 51. člena KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 212. člena KZ določilo kazen 3 mesecev zapora s preizkusno dobo 1 leta. Odločilo je tudi, da je obt. P.F. dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 30.000 tolarjev.

Obtoženčev zagovornik, odvetnik P.C. je vložil pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 8.10.1996, v kateri uveljavlja razlog kršitve kazenskega zakona po 2. točki 370. člena ZKP.

Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 6.3.1996.

Pritožba zagovornika obt. P.F. ni utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih izvajanj je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da ni podana zatrjevana kršitev kazenskega zakona. V dejanju, opisanem v izreku izpodbijane sodbe, so podani vsi znaki kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, zato kazenski zakon ni bil prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje, prav tako pa kazenski zakon tudi ni bil prekršen glede ostalih vprašanj, navedenih v 372. členu ZKP. Zagovornik obtoženca v pritožbi le izpodbija dokazno oceno pritožbenega sodišča, ki je na podlagi zbranega dokaznega gradiva v spisu pravilno ugotovilo, da je obtoženec računalnik po dokaj zapleteni poti in premagovanju ovir že uspel odnesti skozi okno na skrito mesto, da pa mu računalnika ni uspelo odnesti le zato, ker ga je po sprožitvi alarmne naprave na kraju dejanja zasačil varnostnik, kateremu se je obtoženec celo uprl, vendar mu je kljub temu uspelo pobegniti, pri čemer pa je na kraju dejanja ostala vrsta obtoženčevih predmetov, na podlagi katerih bi bil obtoženec zanesljivo izsleden. Prav tako ni pomislekov glede ugotovitev pritožbenega sodišča, da se obtoženec približno po 2 urah na policijski postaji ni javil zato, ker naj bi se kesal zaradi storjenega kaznivega dejanja, pač pa zato, ker je na podlagi dejstva, da je na kraju dejanja ostalo več njegovih stvari (kolo, bunda, zgornji del trenirke, ključi) in tudi na podlagi dejstva, da je imel na eni roki lisice, ki mu jih je varnostnik uspel pripeti, spoznal, da ga bodo izsledili kot storilca kaznivega dejanja. Res je sicer, da s kaznivim dejanjem, katerega je obtoženec dokončal, niso nastale škodljive posledice; vendar pa tega, ni mogoče pripisati ravnanju obtoženca, saj škodljive posledice niso nastopile le zato, ker je bil obtoženec pri kaznivem dejanju zasačen. Pritrditi je tudi treba stališču pritožbenega sodišča, da okoliščine, da je obtoženčeva mati umrla 7 mesecev pred izvršenim kaznivim dejanjem, da je njegova stara mati umrla oktobra 1994, da je obtoženca zapustilo dekle ter operacija obtoženca zaradi meniskusa, ne morejo predstavljati opravičila za storjeno kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče je zato pravilno ugotovilo, da kaznivo dejanje, ki ga je storil obtoženec, po kriterijih, določenih v 14. členu KZ, ni dejanje majhnega pomena. Zato je sodbo sodišča prve stopnje iz utemeljenih razlogov spremenilo tako, da je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ.

Na podlagi 386. člena ZKP je Vrhovno sodišče Republike Slovenije preizkusilo izpodbijano sodbo tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da je bila obtožencu z upoštevanjem olajševalnih okoliščin, navedenih v razlogih izpodbijane sodbe, izrečena primerna kazenska sankcija.

Izrek o stroški pritožbenega postopka temelji na določilih 1.

odstavka 98. člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Obtoženec, ki je zaposlen, bo torej moral plačati stroške pritožbenega postopka, pri čemer je povprečnina odmerjena na 60.000 tolarjev, upoštevaje pri tem obtoženčeve premoženjske razmere ter trajanje in zamotanost kazenskega postopka.