VSRS Sodba I Ips 234/98

Zahteva zagovornika obt. I.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Pred Okrožnim sodiščem v Kranju je bila zoper obt. I.V. in soobtožence vložena obtožnica zaradi kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ. Z izpodbijanim sklepom je zunajrazpravni senat tega sodišča zavrnil ugovor zagovornika obt. I.V. zoper to obtožnico.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da je preiskovalni sodnik z izdajo soglasja za vložitev neposredne obtožnice zoper obt. I.V. prekršil določbe 170. člena ZKP, ker ni ugotavljal, ali so bli ukrepi policije v Madžarski, Avstriji, Bolgariji in Romuniji v skladu s predpisi teh tujih držav, z mednarodnimi pogodbami in s predpisi Slovenije, ter ali obstaja vzajemnost med njimi in Slovenijo. Tožilstvo oziroma sodišče naj ne bi ugotavljala, ali so bile predpostavke za prevzem pregona obt. I.V. in za postopek v Sloveniji.

Vrhovna državna tožilka predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti kot nedovoljena zavrže, ker izpodbijani sklep ni materialno pravnomočna sodna odločba in zato zoper njega ni dopustno vložiti tega izrednega pravnega sredstva.

Zahteva zagovornika obt. I.V. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP se lahko zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred njo, vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka, če so vplivale na zakonitost te odločbe. Sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico je pravnomočna sodna odločba in je torej zahteva za varstvo zakonitosti zoper njega dovoljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa, namreč, da je preiskovalni sodnik dal soglasje za vložitev neposredne obtožnice zoper obt. I.V., čeprav ni bilo pogojev za to.

Stališče v zahtevi za varstvo zakonitosti je zmotno. Za izdajo takega soglasja morajo biti izpolnjeni pogoji določeni v 1. in 2. odstavku 170. člena ZKP: 1) utemeljen sum, da je osumljenec storil določeno kaznivo dejanje; 2) predlog državnega tožilca za izdajo soglasja in 3.) zaslišanje osumljenca.

V obravnavanem primeru je državna tožilka iz skupine državnih tožilcev za posebne zadeve dne 26.6.1998 vložila predlog za izdajo soglasja, preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kranju je obt. I.V. dne 5.10.1998 zaslišal in nato še isti dan izdal predlagano soglasje, ker je ocenil, da zbrani dokazi zadoščajo za vložitev neposredne obtožnice. Pogoji za izdajo soglasja so bili torej podani.

Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da preiskovalni sodnik pred izdajo soglasja ni preveril, ali so bili dokazi, ki so jih zbrali tuji organi odkrivanja (in pregona), pridobljeni v skladu z mednarodnimi pogodbami, s predpisi teh držav in z določbami ZKP.

Zahteva ne pove, katera določba ZKP naj bi bila zaradi opustitve takega preizkusa prekršena, če pa je mišljeno, da so dokazi, ki so jih pridobili tuji organi, prepovedani že zgolj zato, je tako stališče zmotno. V zakonu ni takšne splošne prepovedi, ampak so po določbah 2. odstavka 18. člena ZKP prepovedani dokazi le tisti, ki so pridobljeni s kršitvami ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in tisti, za katere je v tem zakonu izrečno tako predpisano ter tisti, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Okoliščine, zaradi katerih naj bi bil dokaz prepovedan, je treba ugotavljati v vsakem postopku in za vsak posamezni dokaz posebej. Ugotavljanje dejstev o zatrjevanem protiustavnem oziroma nezakonitem načinu pridobitve dokaza je vprašanje dejanskega stanja, ki ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Samo če bi bila dejstva o protiustavnem oziroma protizakonitem načinu pridobitve dokaza v sodnem postopku oziroma v sodni odločbi že ugotovljena, sodišče pa bi kljub temu odločbo oprlo na nedovoljen dokaz, bi šlo za kršitev v smislu 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V obravnavanem primeru take okoliščine niso bile ugotovljene in jih zahteva za varstvo zakonitosti niti ne zatrjuje.

Po določbah 520. člena ZKP o prevzemu pregona zoper državljana Republike Slovenije zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil v tujini, odloča pristojni državni tožilec. Za prevzem pregona v zakonu niso predpisni nikakršni pogoji, lahko pa so na podlagi 514. člena ZKP dogovorjeni z mednarodno pogodbo.

Republika Slovenija je v pravno nasledstvo prevzela (Uradni list - Mednarodne pogodbe št. 2/95) pogodbo med SFRJ in LR Madžarsko o vzajemnem pravnem prometu z dne 7.3.1968 in o spremembah in dopolnitvah te pogodbe z dne 25.4.1986. Po določbah členov 82. do 82. b) te pogodbe, zaprošena država zavrne prevzem pregona, če dejanje ni kaznivo v obeh državah, če oškodovanec ni dal predpisanega predloga za pregon, ali če bi se s prevzemom pregona kršila prepoved ponovnega sojenja o isti stvari. Zahteva za varstvo zakonitosti ne pove, kateri od teh pogojev za prevzem pregona obt. I.V. ni bil izpolnjen. Iz prevoda zaprosila Vrhovnega tožilstva Madžarske za prevzem pregona z dne 25.5.1998 in iz izjave državne tožilke iz skupine državnih tožilcev za posebne zadeve z dne 22.6.1998, da prevzema pregon, pa ne izhajajo nobene ovire za prevzem pregona. Sicer pa akt državnega tožilca o prevzemu pregona od tuje države ni sodna odločba in zato zoper njega zahteva za varstvo zakonitosti ni dopustna.