VSRS Sodba I Ips 105/96

Zahteva zagovornika obsojenega D.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. D.B. je bil, z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo, spoznan za krivega, da je v sostorilstvu s soobsojenima I.S. in A.J. storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Izrečena mu je bila kazen 5 mesecev zapora.

Zoper to pravnomočno sodbo je dne 25.4.1996 zagovornik obs. D.B.

vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (v zahtevi se navaja: obs.

F.B.), v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlaga, da Vrhovno sodišče po določilih 423. člena ZKP odredi odložitev izvršitve izpodbijane sodbe.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, navaja, da je vložena zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Po tožilčevem mnenju je bila hišna preiskava pri F.B. (očetu obsojenca) izvedena ob upoštevanju vseh predpisanih formalnosti, pritožbeno sodišče pa je zavzelo stališče tudi v zvezi s tem dokazom, ki naj bi bil po navedbah zagovornika pridobljen na nezakonit način.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. čena ZKP zagovornik utemeljuje z navedbami, da je policija v tej zadevi opravila tri nezakonite hišne preiskave, pri katerih je v enem primeru zasegla obuvalo kot dokaz, na katerem temelji izpodbijana sodba. Brez obsojenčeve navzočnosti in prič je bila opravljena preiskava njegovega avtomobila in zasežen en izvijač. Ta dokaz je že prvostopno sodišče izločilo kot nedovoljen. Brez odredbe sodišča in brez prič je bila opravljena tudi hišna preiskava pri obsojenčevem dekletu I.K. Pri tej hišni preiskavi ni bilo najdeno nobenega obremenilnega gradiva. In končno je bila opravljena v nasprotju z Ustavo in ZKP hišna preiskava pri obsojencu. Obsojencu ni bila zagotovljena pomoč odvetnika, kot priči pa sta pri hišni preiskavi nastopala dva policista v civilu. Podpis na zapisniku o hišni preiskavi ne dokazuje dejanskega poteka preiskave in obsojenčevega pristanka na hišno preiskavo brez prič, ker je bil "podpis dan naknadno, v šoku in nevednosti in neizkušenosti". S takšno opravo hišne preiskave je bila kršena tudi obsojenčeva pravica iz 36. člena Ustave, sodišče pa je Ustavo in zakon izigralo tako, da je zaslišalo kriminalista in mu verjelo. Po mnenju zagovornika je takšno posredno dokazovanje obsojenčevega strinjanja ali nestrinjanja z okoliščinami hišne preiskave nedovoljeno. O oceni nezakonitosti hišne preiskave drugostopna sodba nima nobenih razlogov. In končno zagovornik trdi, da je obsojenec zasežene čevlje "kot dokazni material zavrnil tudi v vsebinskem pogledu", zaslišani izvedenec pa tudi ni uspel pojasniti razlik med najdeno sledjo in primerjalnim odtisom.

V zvezi s temi navedbami je treba najprej povedati, da se Vrhovno sodišče ni spuščalo v presojo, ali je bila preiskava obsojenčevega avtomobila izvedena nezakonito, saj je ta dokaz že prvostopno sodišče izločilo iz spisa (list. št. 327) in na njem tudi ne temelji izpodbijana sodba. Prav tako ni presojalo utemeljenosti zagovornikovih navedb, da je bila opravljena brez odredbe sodišča in brez prič hišna preiskava v stanovanju obsojenčevega dekleta I.K. Izpodbijana sodba se namreč ne opira na noben dokaz, ki bi bil pridobljen pri tej hišni preiskavi, pa tudi sicer v spisu - razen obsojenčevega zagovora - ni podatkov o tem, da bi bila ta hišna preiskava sploh opravljena.

Glede zatrjevanih nezakonitosti pri hišni preiskavi, ki je bila opravljena pri obsojencu, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zapisnik o tej preiskavi podpisal obsojenčev oče F.B. Slednji je kot imetnik stanovanja oziroma lastnik stanovanjske hiše imel pravico zahtevati, da je pri hišni preiskavi navzoč njegov odvetnik (7. odstavek 216. člena ZKP). Iz zapisnika o hišni preiskavi (list. št. 80) izhaja, da te pravice ni izkoristil, čeprav je bil o njej poučen. Pri hišni preiskavi sta bili navzoči dve priči, ki sta zapisnik tudi podpisali. Iz podatkov spisa izhaja, da sta bili obe priči policista, ki takrat nista bila v uniformi. Ker torej hišna preiskava ni bila opravljena brez navzočnosti dveh prič, pravice do odvetnika pa imetnik stanovanja ni izkoristil, je lahko sporno le, ali je bila hišna preiskava nezakonito opravljena zgolj zaradi tega, ker sta bili priči dva policista.

Po določilu 8. točke 1. dstavka 371. člena ZKP so nedovoljeni vsi dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, in dokazi za katere je v ZKP izrecno določeno, da se na njih sodba ne more opirati. V 36.

členu Ustave je določeno, da se sme hišna preiskava opraviti samo v navozočnosti dveh prič, pri preiskavi pa ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik. V 3. odstavku 216. člena ZKP je ta ustavna določba precizirana s tem, da morata biti priči polnoletni osebi. Že pojmovno je izključeno, da bi bili priči uradni osebi, ki opravljata hišno preiskavo, sicer pa Ustava in ZKP ne določata, kdo ne sme biti priča pri hišni preiskavi in tudi ne, na kakšen način se priči določita (izbereta). Zato ni zakonske podlage za stališče, da je treba kot nedovoljen dokaz po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP šteti vsak dokaz, ki je bil pridobljen pri hišni preiskavi, pri kateri je bil navzoč kot priča policist. Drugo pa je seveda vprašanje, ali je primerno, da je policist priča pri hišni preskavi. Ker je dolžnost priče pri tej preiskavi, da pazi, kako se preiskava opravlja, dolžnost policistov pa je odkrivanje storilcev kaznivih dejanj, že zaradi možnih ugovorov o njihovi pristranskosti, po mnenju Vrhovnega sodišča ni primerno, da so policisti - ne glede na to ali so v uniformi ali v civilu - določeni za priče pri hišni preiskavi. Ali je zaradi tega hišna preiskava tudi nezakonita, oziroma ali je dokaz pridobljen pri hišni preiskavi nedovoljen dokaz v smislu 219. člena ZKP, pa se presoja na podlagi konkretnih okoliščin posameznega primera. V obravnavani zadevi so obstajali posebni razlogi, da sta bila policista izbrana za priči. Po izpovedbi priče J.V., uradne osebe UNZ K., ki je opravljala hišno preiskavo, sta bila za priči izbrana policista v civilu na prošnjo obsojenčevega očeta. Slednji ima namreč sina, ki je zaposlen kot kriminalist pri UNZ K. in je prosil, da naj za priči ne kličejo sosedov, ker bi to lahko "predstavljalo določeno sramoto za družino". Obsojenčev oče je sicer zaslišan kot priča to zanikal, vendar je prvostopno sodišče verjelo izpovedbi J.V. in iz tega razloga ocenilo, da hišna preiskava ni bila opravljena v nasprotju z zakonom. Vrhovno sodišče s takšnim stališčem v konkretni zadevi soglaša, tudi iz razloga, ker iz zapisnika o hišni preiskavi ne izhaja, da bi imel obsojenčev oče kakršnekoli pripombe glede izbire prič ter samega poteka hišne preiskave. Zaslišanje uradne osebe o tem, kako je bila opravljena hišna preiskava, pa tudi ne pomeni nedovoljenega dokazovanja, kot to zatrjuje obsojenčev zagovornik. Vprašanje ali je v obravnavani zadevi hišna preiskava dejansko potekala, tako kot je zapisano v zapisniku in kot je izpovedal J.V., je vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more izpodbijati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zagovornikova navedba, da drugostopna sodba nima nobenih razlogov "o oceni zakonitosti hišne preiskave", je sicer točna, toda ta pomanjkljivost se ne nanaša na kakšno odločilno dejstvo glede dejanskega stana kaznivega dejanja, ki se očita obs. D.B., temveč se nanaša na procesno vprašanje veljavnosti dokaza, ki je bil pridobljen pri hišni preiskavi. Ker pa ta dokaz ni bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic, kot neutemeljeno trdi zagovornik, tudi navedena pomanjkljivost v sodbi pritožbenega sodišča ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vse ostale zagovornikove navedbe, ki se nanašajo na izvedeniško mnenje E.D. o skladnosti med najdeno sledjo obuvala in obuvalom, ki je bilo zaseženo obsojencu, pomenijo izpodbijanje presoje izvedenih dokazov in pravilnosti v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP). Zato je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).