VSRS Sodba I Ips 10/96

Zahteva obsojenega L.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. L.Š. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena ter nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ. Prvonavedeno kaznivo dejanje je sestavljeno iz 4 dejanj, drugo pa iz 41 dejanj goljufije. Za obe kaznivi dejanji mu je bila izrečena, po predhodni določitvi posameznih kazni, enotna kazen 5 let zapora. Izrečen mu je bil tudi odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v znesku 37.227,00 SIT. Oškodovancem (navedenim v izreku sodbe sodišča prve stopnje) pa so bili prisojeni - v celoti ali le delno - njihovi premoženjskopravni zahtevki.

Zoper to pravnomočno sodbo je obs. L.Š. dne 25.4.1995 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka in predlaga, da vrhovno sodišče spremeni pravno opredelitev njegovih dejanj in mu izreče bistveno nižjo kazen.

Vrhovna državna tožilka Z.C. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga, da se obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti zavrne. Meni, da obsojenec neutemeljeno izpodbija pravno opredelitev kaznivih dejanj, za kateri je bil obsojen.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona obsojenec utemeljuje s tem, da je v času sojenja na prvi stopnji veljal še kazenski zakon Republike Slovenije (KZ-77), ki ni poznal kaznivih dejanj pravnih oseb. Ker so bila njegova dejanja, ki jih je storil kot "pravna oseba", v sodbi sodišča prve stopnje pravno opredeljena kot kaznivo dejanje goljufije po 171. členu KZ-77, je to sodišče grobo kršilo določbo 28. člena ustave, ki določa, da ne more biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo. V času izdaje sodbe sodišča druge stopnje pa je že veljal novi KZ, ki pozna kazniva dejanja zoper gospodarstvo in odgovornost pravnih oseb. Zato bi moralo sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti njegova dejanja pravno opredeliti po 2. odstavku 234. člena KZ, ki določa milejšo kazen, ter mu tudi bistveneje znižati kazen, ki mu jo je izreklo sodišče prve stopnje. Obsojenec torej po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona na način iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP - da njegova dejanja v času sojenja na prvi stopnji niso bila kaznivo dejanje ter da je sodišče druge stopnje ta dejanja napačno pravno opredelilo.

Po presoji vrhovnega sodišča ni podana nobena od uveljavljanih kršitev kazenskega zakona. Obsojenčeva dejanja, opisana v izreku sodbe sodišča prve stopnje, imajo namreč vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 171. člena oziroma po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 171. člena KZ-77 - torej zakona, ki je veljal v času storitve teh dejanj ter v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Hkrati pa imajo ta dejanja tudi vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po 1. oziroma 2.

odstavku 217. člena KZ - torej zakona, ki je veljal v času sojenja na drugi stopnji. Dejstvo, da je obsojenec ta dejanja storil kot direktor podjetja P. iz D., katerega ustanovitelj je bil, oziroma kot lastnik trgovine F., še ne pomeni, da je očitana mu dejanja storil kot "pravna oseba" in da torej njegovo dejanja v času storitve niso bila kazniva dejanja. Obsojenec očitno napačno razume načelno določbo 33. člena KZ o kazenski odgovornosti pravnih oseb, katero bo uredil poseben zakon (ki še ni bil sprejet). Zato je neutemeljena njegova trditev, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 28. člena ustave o prepovedi retroaktivne uporabe kazenskega zakona. Zmotna pa je tudi obsojenčeva trditev, da bi moralo sodišče druge stopnje njegova dejanja pravno opredeliti kot kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po 2. odstavku 234. člena KZ. Če namreč obsojenčeva dejanja v času storitve sploh ne bi bila kaznivo dejanje, potem bi moralo sodišče druge stopnje v skladu z načelom zakonitosti (28. člen ustave in 1. člen KZ) obsojenca oprostiti obtožbe. Ker pa imajo obsojenčeva dejanja vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije tudi po novem KZ, je sodišče druge stopnje pravilno ravnalo, ko je v skladu z določbo 2. odstavka 3. člena KZ obsojenčeva dejanja pravno opredelilo po 217. členu KZ, ki je po predpisani kazni za obsojenca milejši zakon. Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po 2. odstavku 234. člena KZ pa stori, kdor na način, predpisan v tej zakonski določbi favorizira ene upnike na škodo drugih. Zakonski znaki tega dejanja so torej drugačni od dejanj, ki se očitajo obsojencu. Zato tudi ni zakonske podlage, da bi vrhovno sodišče obsojenčeva dejanja pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po 2.

odstavku 234. člena KZ.

Bistvene kršitve določb kazenskega postopka obsojenec utemeljuje s tem, da mu sodišče v času, ko se je nahajal v priporu, ni omogočilo, da bi napravil inventuro v svojem podjetju in ker je imel blago v nezavarovanih prostorih, so mu to blago lahko drugi odnašali. Meni, da bi moralo sodišče v skladu z določbami 95. in 96 člena KZ premoženjsko korist, za katero je obstajal sum, da izvira iz kaznivega dejanja, zapleniti ali jo ustrezno zaščititi. Sodišče bi mu moralo tudi zapleniti osnovna sredstva, katerih vrednost je znašala prek 6 miljonov SIT in z njimi poplačati njegove upnike, oziroma, bi moralo izvršiti kompenzacijo z njegovimi terjatvami v znesku prek 3,000.000,00 SIT, namesto, da je upnikom prisodilo premoženjskopravne zahtevke z obrestmi.

Iz navedene vsebine obsojenčeve zahteve je razvidno, da obsojenec ne uveljavlja nobene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki je zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo (2. in 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Obsojenec tudi ne trdi, da je sodišče z odločbo o odvzemu premoženjske koristi prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (1. točka 1. odstavka 420. člena v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP); oziroma ne trdi, da je sodišče pri odločitvi o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev kršilo zakon (materialni ali procesni), kar bi lahko bilo predmet zahteve za varstvo zakonitosti (1. odstavek 108. člena ZKP). Pač pa obsojenec zmotno meni, da bi moralo sodišče v kazenskem postopku po uradni dolžnosti opraviti določena procesna in druga dejanja za zaščito njegovega premoženja oziroma za ureditev njegovih dolžniško upniških razmerij. Sodišče prve stopnje namreč v kazenskem postopku ne odreja začasnega zavarovanja premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancev po uradni dolžnosti temveč samo na njihov predlog (109. člen ZKP). Tudi pobota terjatev (kompenzacije) sodišče ne opravlja po uradni dolžnosti, zanj pa morajo biti izpolnjeni še posebni zakonski pogoji (336. člen in drugi zakona o obligacijskih razmerjih). Za fizično zavarovanje svojega premoženja v času, ko se je nahajal v priporu, za opravo inventure ter za poplačilo upnikov iz svojih osnovnih sredstev, pa bi moral obsojenec (prek sorodnikov, zagovornika oziroma pooblaščencev) sam poskrbeti. Tudi, če bi glede tega obstajala kakšna krivda sodišča, kot se trdi v zahtevi, to ni moglo vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe, s katero je bilo odločeno o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev.

Ker se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), se vrhovno sodišče ni spuščalo v presojo utemeljenosti obsojenčevih trditev, da ni podana njegova krivda, oziroma, da njegov namen ni bil goljufati ampak pošteno poslovati.

Po povedanem zatrjevane kršitve zakona niso podane oziroma niso zakonski razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato je moralo vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo kot neutemeljeno zavrniti (425. člen ZKP).