VSRS Sodba I Ips 111/95

Zahteva zagovornika obs.D.I. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

S sodbo TS v NM, enote v NM, z dne 18.11.1994, je bil obs.D.I. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po čl.251/III in I KZ-77 in obsojen na 70.000 tolarjev denarne kazni. Po čl.68 Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) mu je bil izrečen varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo 4 mesecev. VSL je s sodbo z dne 22.3.1995, ob reševanju pritožbe obsojenčevih zagovornikov sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obsojencu namesto varnostnega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije na podlagi čl.39 Kazenskega zakonika izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila v trajanju 3 mesecev. Pritožbo obsojenčevih zagovornikov pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs.D.I., odvetnik B.Š. iz NM, ki je v kazenskem postopku na podlagi pooblastila z dne 10.8.1993 do 13.1.1994 najprej zastopal A.B., ki je bil v prometni nezgodi lahko telesno poškodovan, na podlagi pooblastila z dne 15.1.1994 pa je sprejel zagovor obsojenca, je dne 26.7.1995 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga iz razlogov po 1.,2.in 3. točki I.odstavka 420.člena ZKP, ter predlagal, da VS RS napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po I.odstavku 420.člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371.člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Zagovornik obsojenca pa v zahtevi, čeprav uvodoma uveljavlja tudi izpodbojni razlog kršitve kazenskega zakona, ni navedel, na kakšen način naj bi bil kršen kazenski zakon glede vprašanj, naštetih v 372.členu ZKP. V zvezi s tem je potrebno pripomniti, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. V zahtevi tudi ni obrazložil, na kakšen način naj bi bile bistveno kršene določbe kazenskega postopka iz prvega odstavka 371.člena ZKP, čeprav je v zahtevi uvodoma navedel, da uveljavlja tudi ta izpodbojni razlog.

S tem, ko v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da obsojenec okvare na vozilu ni odpravil, da je vozil pod vplivom alkohola ter da je glede na stanje cestišča in vozila vozil prehitro in neprevidno, pa zagovornik obsojenca uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu drugega odstavka 420.člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

S trditvijo, da je izvedenec prometne stroke dipl. ing. M.B. opravil ogled kraja nezgode, ne da bi bila obsojenec in zagovornik o tem obveščena, zaradi česar pri ogledu kraja prometne nezgode nista bila navzoča, pa skuša zagovornik obsojenca očitno prikazati, da je ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe. Vendar pa zahteva za varstvo zakonitosti tudi v tem delu ni utemeljena. Po določilu drugega odstavka 178.člena ZKP sta sicer poleg državnega tožilca in oškodovanca lahko navzoča pri ogledu tudi obdolženec in zagovornik, v takem primeru pa mora sodišče po določilu petega odstavka 178.člena ZKP na primeren način obvestiti navedene osebe o času in kraju tega preiskovalnega dejanja. Vendar pa v obravnavani zadevi ni bil opravljen ogled kot procesno dejanje, kakor je že pritožbeno sodišče s sodbo, s katero je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika, utemeljeno ugotovilo in v razlogih sodbe tako ugotovitev tudi obrazložilo. Sodni izvedenec prometne stroke si je pred podajo izvedenskega mnenja sam ogledal kraj prometne nezgode. Torej ni šlo za procesno dejanje oziroma za preiskovalno dejanje, o katerem bi moralo sodišče obvestiti obsojenca, zagovornika, državnega tožilca in oškodovanca.

Zagovornik obsojenca torej ne navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti nobenega zakonskega razloga iz prvega odstavka 420.člena ZKP, zaradi katerega je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo. Zato je VS RS zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (čl.425 ZKP).