VSRS Sodba I Ips 388/2008

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati sodno takso, kot strošek nastal s tem izrednim pravnim sredstvom.

Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo z dne 8.11.2007 obsojenega A.L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja uničenja uradnega pečata po prvem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo za poskus kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ iz sodbe Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 7.9.2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 6.2.2007 kazen štiri mesece zapora in za kaznivo dejanje uničenja uradnega pečata kazen dva meseca zapora ter mu nato po določbah o steku določilo enotno kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26.3.2008 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne.

Obsojenec in zagovornik sta bila z odgovorom državnega tožilca seznanjena. Zagovornik se je o njem s pisno vlogo izjavil.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

Zagovornik v zahtevi nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, z navedbami, da obsojenec slabo sliši, da ni razumel obtožnega predloga, ki ga je prebrala državna tožilka. Navaja, da čeprav se je obsojenec zagovarjal z zagovornikom, zagovornik ne more izvajati njegove materialne obrambe in obsojenec ni bil sposoben zaradi svoje hibe spremljati glavne obravnave. Dodatno h gluhosti obsojenca negativno prispeva tudi okoliščina, da ne obvlada dobro slovenskega knjižnega jezika in se izraža v dialektu.

Obsojenec je šele na tretjem sojenju v tej kazenski zadevi ob nespremenjeni vsebini obtožbe izjavil, potem ko je okrožna državna tožilka prebrala obtožni predlog, da ga ni slišal in da ga ne razume. Ko je okrožna državna tožilka obtožni predlog prebrala še enkrat, glasneje, pa je povedal, da je razumel obdolžitev. Kot je razvidno iz zadnjega zapisnika o glavni obravnavi z dne 8.11.2007, je obsojenec po danih pravnih poukih povedal, da se bo zagovarjal v navzočnosti svojega zagovornika, izjavil je, da se želi zagovarjati ter podal zagovor. Na vprašanja sodnice je podal relevantne odgovore in ni uveljavljal, da ne razume oziroma da ne sliši. V postopku je tudi sodeloval. Obsojenec je tako sam izvajal materialno obrambo, zagovarjal pa se je v navzočnosti zagovornika tako, da je bila izvajana tudi formalna obramba na glavni obravnavi, na kateri je obsojenec uvodoma navajal, da zaradi slabega sluha ni razumel in slišal vsebine obtožnega predloga. V postopku pred sodiščem prve stopnje se ni pojavilo vprašanje razumevanja in sporazumevanja z obsojencem niti ni bilo uveljavljeno, da se obsojenec slabše sporazumeva zaradi tega, ker obvlada dialekt ne pa slovenskega knjižnega jezika. Po navedenem kršitev pravice od obrambe, ki jo z navedbami smiselno uveljavlja zagovornik, in s tem bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ni podana.

Zagovornik nadalje zatrjuje, da je podana bistvena kršitev odločb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče v pravnomočni sodbi ni ugotovilo, kdo je lastnik objekta na naslovu S., saj ni pridobilo zemljiškoknjižnih podatkov o lastništvu tega objekta. Lastništvo objekta v zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 307. člena KZ ni odločilno dejstvo, na katerem temelji izrek obsodilne sodbe, saj ni zakonski znak kaznivega dejanja. Vložnik zahteve tako neutemeljeno uveljavlja, da naj bi bila v pravnomočni sodbi storjena citirana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Ostale navedbe, v katerih zagovornik govori o možnem motivu drugih posameznikov, da uničijo plombo na električni omarici, o nevoščljivosti drugih do obsojenca, izraža nestrinjanje z zaključki sodišča v pravnomočni sodbi o oceni obsojenčevega zagovora, da je imel le on interes in motiv, da uniči pečat (plombo na električni omarici) in o obsojenčevem naklepu, pa pomenijo izražanje pomislekov, da odločilna dejstva v sodbi niso pravilno ugotovljena. Zagovornikove navedbe po vsebini tako predstavljajo izpodbijanje v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, kar je bilo v tej odločbi že pojasnjeno.

Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih je nakazoval zagovornik in je bila zahteva vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločba o stroških temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški postopka predstavljajo sodno takso (Zakon o sodnih taksah - taksna tarifa, tarifna št. 7262), ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerem je tekel postopek na prvi stopnji.