VSRS Sodba I Ips 86/2008

Zahteva zagovornika obsojenega F.V. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenega se oprosti plačila stroškov z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo F.V. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ ter mu zanj izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora. Odločilo je tudi, da mora povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino 200.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornika obsojenega F.V. kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenega oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega F.V. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP (izrecno uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje višjemu sodišču oziroma prvostopenjskemu sodišču.

Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik F.M. Ugotavlja, da je za odreditev posebnih preiskovalnih ukrepov v času, ko so bili ti odrejeni, zadostoval obstoj razlogov za sum, da je oseba izvršila kaznivo dejanje, ga izvršuje ali ga pripravlja. Te razloge pa odredbe generalnega direktorja policije vsebujejo. Zato je sodišče lahko oprlo sodbo tudi na dokaze, pridobljene s temi ukrepi. Navaja tudi, da zakonitosti odredbe o prisluškovanju obsojenčevim telefonskim pogovorom ni treba presojati, saj sodba ne temelji na tem dokazu.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1Bistveni del očitka zahteve je v trditvi, da sta bila ukrepa tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje ter tajno policijsko delovanje (po 49. členu tedaj veljavnega Zakona o policiji, Uradni list RS, št. 49/98, v nadaljevanju ZPol) odrejena in podaljšana nezakonito in da pomenita poseg v nedotakljivost človekove zasebnosti (35. člen Ustave Republike Slovenije - Ustava). Zato se po mnenju vložnika sodba na dokaze, pridobljene s temi ukrepi, ne bi smela opirati (kršitev 8. točke prvega odstavka 378. člena ZKP). Zahteva trdi, da za odreditev omenjenih ukrepov niso obstajali razlogi za sum, da je obsojeni storil kaznivo dejanje, da policija ni imela in predložila nobenih relevantnih dokazov in da je, kot navaja, dobesedno nametala prirejene in neutemeljene trditve o obstoju kriminalne združbe zgolj zato, da je nezakonito izposlovala navedene ukrepe. Po mnenju vložnika zgolj sklicevanje na "operativno spremljanje" in "zanesljive operativne zveze" ni zadostna podlaga za izvajanje posebnih preiskovalnih ukrepov, policija bi morala navesti razloge za sum, ne pa da jih je z izvedbo teh ukrepov šele iskala.

Po prvem odstavku 49. člena tedaj veljavnega ZPol je policija smela izvajati posebne preiskovalne ukrepe (tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje in tajno policijsko delovanje), če so obstajali razlogi za sum, da je oseba izvršila kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ga izvršuje ali ga pripravlja oziroma organizira njegovo izvršitev in policisti tega dejanja ne morejo drugače odkriti, preprečiti ali dokazati ali bi bilo to zvezano z nesorazmernimi težavami. Po drugem odstavku citirane določbe je uporabo navedenih ukrepov odobril generalni direktor policije oziroma njegov namestnik. Odobritev je morala biti pisna in je morala vsebovati poleg podatkov o osebi, zoper katero se je izvajal ukrep, tudi opis dejanja, način, obseg in trajanje ukrepov ter utemeljitev razlogov. Če so bili ukrepi iz prvega odstavka 49. člena izvršeni v nasprotju z navedeno določbo, sodišče svoje odločitve ni smelo opreti na tako pridobljene podatke, sporočila, posnetke ali dokazila (peti odstavek 49. člena ZPol).

V obravnavani zadevi je Policijska uprava Krško, Urad kriminalistične policije zoper več oseb, med njimi tudi zoper obsojenega F.V., podala predlog z dne 28.7.2003 za odobritev izvajanja tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje in (samo zoper obsojenega V.) tajno policijsko delovanje za čas od 5.8. do 5.11.2003. Nato je ista policijska uprava dne 28.10.2003 podala še predlog za podaljšanje odobritve izvajanja navedenih ukrepov za čas od 5.11.2003 do 5.2.2004. Uporabo ukrepov je v obeh primerih odobril generalni direktor policije. Vsi navedeni ukrepi so se izvajali po izdaji odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-272/98 z dne 8.5.2003 (Uradni list RS, št. 48/03), s katero je razveljavilo prvi, drugi in tretji odstavek 49. člena ZPol, vendar znotraj roka enega leta, za katerega je Ustavno sodišče odložilo učinkovanje razveljavitve zakona. Ugotoviti je tudi treba, da se izpodbijana sodba opira na poročilo o tajnem opazovanju in sledenju ter na izpovedbo policista D.A., ki je opisal potek sledenja.

Dokazni standard: "razlogi za sum" je najnižji dokazni standard, ki ga pozna naša zakonodaja. Nanaša se na delovanje policije v predkazenskem postopku in njeno najzgodnejše delovanje pri odkrivanju kaznivih dejanj in njihovih storilcev in že dopušča določene posege v človekova pravice (148. člen ZKP). V tej fazi postopka (še) ne gre za osredotočeno preiskavo, saj poizvedovanje policije (še) ni usmerjeno zoper določenega storilca. Razlogi za sum se lahko nanašajo zgolj na kaznivo dejanje ali zgolj na storilca oziroma, da je neka oseba (ali ena od več oseb) storila kaznivo dejanje (več o tem dr. Katja Šugman, Pomen dokaznih standardov v kazenskem postopku, Zbornik znanstvenih razprav, letnik LX VII (2007), PF v Ljubljani).

Dokaznemu standardu "razlogi za sum" je zadoščeno že, če obstaja neka minimalna verjetnost, ki kaže na to, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. V primerjavi z utemeljenim sumom (ki je višji dokazni standard in pomeni visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I 18/93 z dne 11.4.1996), razlogi za sum temeljijo po ustaljenem razumevanju, ki se je oblikovalo v sodni praksi organov pregona in sodišč, na minimalnem obvestilu (odločba Ustavnega sodišča U-I 25/95 z dne 27.11.1997).

Razlogi za sum, ki so podlaga za začetek poizvedbenega postopka policije in hkrati dokazni standard za odreditev nekaterih posebnih preiskovalnih ukrepov, torej niso zgolj domneva, pač pa temeljijo že na nekih dejstvenih opornih točkah oziroma konkretnih okoliščinah, četudi zgolj oddaljenih indicih. Ob upoštevanju načina njihovega ugotavljanja in preverjanja (v okviru policijskih pooblastil) ter na podlagi kriminalističnih izkušenj morajo razlogi za sum dopuščati vsaj minimalno možnost, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, da se izvršuje ali pripravlja oziroma organizira njegova izvršitev. Ker je pomen dokaznih standardov varovalen (garanten), morajo biti razlogi za sum (tudi po takrat veljavni ureditvi) dovolj konkretno in določno izkazani tako, da je sodni veji oblasti omogočena tudi naknadna (ex post) vsebinska in formalna kontrola odrejenega ukrepa in njegovega izvajanja. Omeniti je treba, da je odločanje o posebnih preiskovalnih ukrepih v obravnavanem primeru potekalo po tedaj veljavnem ZPol izključno znotraj policije (predlog in odobritev ukrepov) in da so sedaj ti ukrepi v celoti in bistveno drugače urejeni v Zakonu o kazenskem postopku, kjer se za izvajanje teh ukrepov med drugim zahteva tudi višji dokazni standard - utemeljeni razlogi za sum.

Predlog za uvedbo (odobritev) ukrepa tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje in ukrepa tajnega policijskega delovanja se sklicuje na podatke, pridobljene z operativno dejavnostjo policije, oziroma na zanesljive operativne zveze ter zbiranje obvestil. Iz obširne obrazložitve predloga je moč povzeti, da je policija na območjih policijskih uprav Krško, Celje in Novo mesto spremljala več oseb, med njimi tudi obsojenega F.V., ki so tako ali drugače povezane z več tatvinami delovnih strojev in traktorjev na njihovih območjih. Navedeno je, da je bil F.V. že večkrat obsojen zaradi različnih kaznivih dejanj (podatki kazenskega lista) in da je bilo v letih 2002 in 2003 vloženih več kazenskih ovadb (z navedbo operativnih številk) zoper neznane in znane storilce (na primer tudi zoper J.U.), zaradi tatvin delovnih strojev in traktorjev, pri čemer so v posameznih primerih podrobno opisane okoliščine, v katerih naj bi bila kazniva dejanja storjena. V zvezi s F.V. je opisan sum storitve kaznivega dejanja velike tatvine (traktorja) z dne 10.7.2003 in napovedana vložitev kazenske ovadbe zoper njega in sostorilca, pri čemer je bil ob postavljeni zasedi sostorilec prijet, F.V. pa je pobegnil. Navedeno je še, da je zoper V. vloženih še več kazenskih ovadb zaradi drugih kaznivih dejanj (grdo ravnanje, ogrožanje varnosti), povezanih s kaznivimi dejanji po 196. členu KZ. V predlogu je tudi opisano druženje F.V. s konkretno navedenimi osebami, osumljenimi, da se kot združba ukvarjajo s tatvinami delovnih strojev in jih spravljajo čez mejo v Republiko Hrvaško, Črno goro in Srbijo. Namen predlaganih ukrepov je, kot izhaja iz obrazložitve, odkriti člane združbe, način njenega delovanja in ugotoviti kraj in čas načrtovanih tatvin delovnih strojev. V predlogu so obrazloženi tudi ostali pogoji za odobritev ukrepov (časovna omejenost, subsidiarnost, sorazmernost).

Ugotoviti je treba, da obramba prvič šele v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti problematizira zakonitost ukrepa tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje in ukrepa tajnega policijskega delovanja. S tem v zvezi je višje sodišče ugotovilo (sodba, stran 3), da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 26.10.2006 v navzočnosti obeh obsojencev in njunih zagovornikov med drugim prebralo tudi predlog za uvedbo in izvajanje posebnih preiskovalnih ukrepov po ZPol, predlog za njihovo podaljšanje ter poročilo o tajnem opazovanju in sledenju z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje. Obramba takrat na prebrano ni imela nobenih pripomb, in tudi v pritožbenem postopku nezakonitosti omenjenih ukrepov ni uveljavljala.

Preizkus zakonskih pogojev za odobritev posebnih preiskovalnih ukrepov na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti je tako pokazal, da ima obrazložitev (in odobritev) predlaganih ukrepov vse potrebne zakonske sestavine. Na nivoju, ki ustreza najnižjemu dokaznemu standardu, so navedene zadostne, konkretne in specifične okoliščine, ki z zadostno stopnjo verjetnosti (v smislu pojasnjenega dokaznega standarda "razlogi za sum") izkazujejo, da je skupina oseb (med njimi tudi obsojeni F.V.) izvrševala oziroma pripravljala in organizirala izvrševanje kaznivih dejanj tatvine delovnih strojev in traktorjev. Zato dokazi, pridobljeni na podlagi odrejenih preiskovalnih ukrepov, na katere se opira izpodbijana sodba, niso nezakoniti, saj niso bili pridobljeni s kršitvijo Ustave in Zakona o kazenskem postopku, kot neutemeljeno trdi vložnik zahteve.

Na nekonkretizirane in z ničemer podkrepljene trditve zahteve, da naj bi policija določene podatke zbirala še pred odobritvijo ukrepa, ni mogoče odgovoriti.

2Neupoštevni so tudi ugovori vložnika zahteve, povezani z izvajanjem ukrepa nadzora telekomunikacij s prisluškovanji in snemanjem po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP. Izpodbijana pravnomočna sodba se namreč na rezultate tega ukrepa ne opira, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Zato Vrhovno sodišče utemeljenosti zahteve v tem delu ni presojalo. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, višje sodišče pa je tej oceni pritrdilo, da je bil tudi ta ukrep izvajan na podlagi in v skladu z odredbo preiskovalnega sodnika.

3Na ugovore obrambe, da obsojeni ni bil pravilno (pravočasno) vabljen na glavno obravnavo dne 26.10.2006, je argumentirano odgovorilo že sodišče prve stopnje, višje sodišče pa se je s takšno oceno strinjalo in ugotovilo, da obsojenčeva pravica do primernega časa za pripravo glavne obravnave ni bila kršena. Z navedbami, da iz spisa ni razvidno, da bi bilo obsojencu vabilo preko uprave zapora res posredovano, pa vložnik graja dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

V skladu z 98.a členom ZKP, ob smiselni uporabi četrtega odstavka 95. člena ZKP, je Vrhovno sodišče odločilo, da se obsojenega oprosti plačila stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.