VSRS Sodba I Ips 490/2007

Zahteva zagovornika obsojenega D.D. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 600 EUR povprečnine.

A.

1Okrajno sodišče v Celju je D.D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ in mu izreklo kazen 5 mesecev zapora. Obsojenec je dolžan plačati stroške kazenskega postopka in 350 EUR povprečnine. Višje sodišče v Celju je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika, sodbo sodišča prve stopnje pa po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je v izrečeno zaporno kazen vštelo denarno kazen 100.000,00 SIT, ki jo je obsojenec plačal zaradi prekrška.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in izda oprostilno sodbo, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odgovoril vrhovni državni tožilec mag. A.F., ki meni, da zahteva ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge, zakaj šteje, da je bila prav obsojenčeva vinjenost v vzročni zvezi z nezgodo. Nesoglašanje z dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje in z izvedenskim mnenjem pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako ni mogoče pritrditi, da je bilo kršeno ustavno jamstvo enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije. Kazenska sankcija je bila izrečena v skladu z zakonom.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5V zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik med drugim uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po prepričanju vložnika se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, določenih v Ustavi in Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP). Obdolženec se ne spominja, da bi mu po dogodku odvzeli kri zaradi analize vsebnosti alkohola v organizmu. Nihče obdolženca ni vprašal za soglasje oziroma mu ni povedal, da mu bo odvzeta kri. Kolikor mu je bila kri vzeta v času, ko je bil v nezavesti, je analiza krvi nedovoljen dokaz, pridobljen nepravilno in nezakonito in se nanj sodba ne bi smela opirati.

V izpodbijanih sodbah ni ugotovljeno, da je bila obsojencu kri za analizo vsebnosti alkohola odvzeta v času, ko je bil v nezavestnem stanju. Resničnost take trditve tudi ne izhaja iz listin v spisu. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da obdolženčev zagovor, da mu niso vzeli krvi, ne drži, saj drugače izhaja iz dopisa Splošne bolnišnice C. Sodišče druge stopnje povsem ovrže nakazovanja, da je bila kri odvzeta nezavestnemu obdolžencu. Vložnik pri uveljavljanju procesne kršitve torej izhaja iz dejanskih trditev, ki so nasprotne dejanskemu stanju kot sta ga ugotovili sodišči. Ne glede na to Vrhovno sodišče dodaja, da se v skladu z drugim odstavkom 266. člena ZKP odvzem krvi zaradi analize in ugotovitve drugih dejstev, pomembnih za kazenski postopek, sme opraviti tudi brez privolitve tistega, ki se pregleda. Zatrjevanje vložnika, da je bil dokaz z analizo krvi pridobljen nezakonito, tako ni utemeljen. Glede na dolžnost policije ukreniti potrebno, da se odkrijejo in zavarujejo dokazi, pomembni za kazenski postopek (prvi odstavek 148. člena ZKP), ob upoštevanju znanega dejstva, da se alkohol s potekom časa izloča iz organizma, pa tudi morebitni odvzem krvi nezavestnemu obdolžencu ne bi predstavljal uveljavljane kršitve.

6Vložnik v zahtevi uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da sodišči nista zadovoljivo in ustrezno pojasnili ključnega razhajanja med rezultati zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom ter izvedenskim mnenjem. Sodišče bi po mnenju vložnika razhajanje moralo pojasniti z dodatnim izvedencem oziroma na drug primeren način. Zatrjevana pomanjkljivost v sodbah naj bi predstavljala tudi kršitev ustavnega jamstva enakega varstva pravic po 22. členu Ustave in pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Vložnik nadalje sodišču druge stopnje očita, da se v sodbi ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z akutnim alkoholnim opojem. Sodišču prve stopnje pa „podrejeno“ očita, da bi moralo v sodbi pojasniti, ali gre v konkretnem primeru za zavestno ali za nezavestno malomarnost.

Povsem neutemeljene so trditve v zahtevi, da sodišči nista pojasnili razhajanja med nasprotujočimi si dokazi. Sodišče prve stopnje je v šestem odstavku obrazložitve pojasnilo, zakaj je sledilo izvedenskemu mnenju in alkoholimetrični analizi, ne pa zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom. Prav tako je obrazložilo, zakaj izvedensko mnenje ocenjuje kot verodostojno in mu sledi. Z oceno navedenih dokazov se ukvarja tudi sodišče druge stopnje, ki dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema in ocenjuje za pravilno. Enako velja glede trditve v zahtevi, da sodišče ni pojasnilo, ali je šlo za zavestno ali nezavestno malomarnost. Na tretji strani sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo tudi subjektivni element kaznivega dejanja in pojasnilo svoj zaključek, da je obsojenec ravnal z zavestno malomarnostjo.

Vložniku je pritrditi, da se sodišče druge stopnje ni izrecno opredelilo do pritožbene navedbe v zvezi z akutnim alkoholnim opojem. Vendar se ta pritožbena navedba ne nanaša na nobeno odločilno dejstvo oziroma v konkretni zadevi ni relevantna. Sodišče prve stopnje, ki vsebino obvestila o telesni poškodbi v sodbi povzema, iz navedbe v obvestilu, da je bil obsojenec v stanju akutnega alkoholnega opoja, ni napravilo nobenega dejanskega zaključka in navedba v obvestilu ni vplivala na odločitev sodišča o alkoholiziranosti obdolženca in o njegovi nesposobnosti za varno vožnjo.

7Zatrjevano kršitev kazenskega zakona vložnik utemeljuje z navedbo, da je sodišče brez dokazne opore za zaključek, da je bil obdolženi v kritičnem času zaradi prevelike vsebnosti alkohola v krvi absolutno nesposoben varno upravljati vozilo, konkretno dejanje opredelilo kot kaznivo dejanje.

Sodišče je ugotovitev odločilnega dejstva, to je alkoholiziranosti obsojenca, oprlo na več dokazov (peti odstavek sodbe), prav tako je pojasnilo, zakaj ne verjame obsojenčevemu zagovoru, da je do nesreče prišlo zaradi spolzkega cestišča (sedmi in osmi odstavek sodbe). Vložnik takšne dokazne ocene sodišča ne sprejema in pri zatrjevanju kršitve kazenskega zakonika izhaja iz drugačnih dejanskih zaključkov, kot jih je naredilo sodišče. Na tak način uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni razlog, zaradi katerega se lahko vloži zahteva za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne sicer zatrjevane materialne kršitve.

8V okviru uveljavljanja kršitve kazenskega zakona vložnik še navaja, da je odločitev o kazenski sankciji arbitrarna, drugačna od ustaljene sodne prakse in zato predstavlja kršitev 22. člena Ustave.

Tudi te navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, katere okoliščine je upoštevalo pri odmeri kazni in zakaj se je odločilo za takšno sankcijo. Kot hudo obteževalno okoliščino je štelo visoko stopnjo alkoholiziranosti obsojenca in zato namesto pogojne obsodbe izreklo kazen zapora. Pri tem je kazen odmerilo znotraj zakonsko predpisanega razpona. Odločitev o kazenski sankciji zato ni niti nezakonita, niti arbitrarna.

9Kršitve, na katere se sklicuje vložnik, niso podane, njegovo nestrinjanje z ugotovitvami pravnomočne sodbe pa pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obsojenega D.D. zavrnilo kot neutemeljeno.

10Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (tretji odstavek 92. člena ZKP).