VSRS Sodba I Ips 63/2008

Zahteva obsojene A.T. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka je dolžna plačati 800 EUR povprečnine.

A.

1Okrajno sodišče v Žalcu je A.T. spoznalo za krivo kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ in ji izreklo denarno kazen 100.000 SIT ter odločilo, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je zavrnilo pritožbo obsojenke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenka dolžna plačati 500 EUR povprečnine.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenka 28.1.2008 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in postopek ustavi.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP odgovorila vrhovna državna tožilka N.F., ki predlaga zavrnitev zahteve, ker očitane kršitve niso podane. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo razloge za zavrnitev dokaznih predlogov, ki jih je podala obdolženka. Iz sodbe sodišča druge stopnje pa je razvidno, da se je sodišče seznanilo s pritožbenimi navedbami, jih obravnavalo in v zvezi z njimi podalo svoje zaključke. Navedba v zahtevi, da je sodišče zaradi procesne kršitve nepravilno uporabilo kazenski zakon, je povsem splošna, niti zahteva ne konkretizira, v čem naj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost sodbe.

4Pisni odgovor vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti je bil vročen obsojenki, ki se je o njem izjavila v vlogi z dne 11.3.2008, v kateri povzema potek kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji, ponavlja navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti in navaja, da je tudi odgovor vrhovnega državnega tožilca zgolj arbitraren.

B.

5Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja svoj zagovor, da so navedbe v prijavi disciplinske kršitve Odvetniški zbornici resnične in v ničemer žaljive ter sodišču prve stopnje očita, da napačno in zmotno zaključuje, da so v prijavi zatrjevana dejstva neresnična. Višje sodišče naj bi zgolj nekritično in brez dokazne opore ponavljalo zaključke prvostopenjskega sodišča, ko navaja, da so predlagani dokazi odveč, kar naj bi bilo po prepričanju vložnice v nasprotju z dolžnostjo sodišča ugotavljati materialno resnico. Vložnica sodiščema očita, da sta neutemeljeno in arbitrarno zavrnili vse predlagane dokaze o tem, da je vložnica imela utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev. Zmotni, napačni in neutemeljeni naj bi bili zaključki sodišča druge stopnje, da obdolženka ni uspela dokazati resničnosti zapisanih trditev. Vložnica nadalje sodišču očita, da ker niso bili izvedeni predlagani dokazi in je bilo dejstvo glede resničnosti trditev napačno ugotovljeno, je sodišče nepravilno uporabilo zakon, kar naj bi izkazovalo vzročno zvezo med uveljavljano kršitvijo in nezakonitostjo napadene odločbe.

6Sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, verodostojnost izvedenih dokazov pa prosto presoja, pri čemer mora svojo dokazno oceno ustrezno utemeljiti. Sodišče mora ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je predlagatelj utemeljil njegov obstoj in pravno relevantnost s potrebno stopnjo verjetnosti (sodba Vrhovnega sodišča z dne 7.3.2002, opr. št I Ips 309/97). Sodišče ni vezano na dokazne predloge na način, kot si to razlaga vložnica. Svojo dolžnost v celoti izpolni že, če predlagane dokaze zavrne in zavrnitev ustrezno utemelji v obrazložitvi (sedmi odstavek 364. člena ZKP).

7Tej dolžnosti je sodišče v obravnavani zadevi v celoti zadostilo. Sodišče prve stopnje je na sedmi in osmi strani sodbe s prepričljivimi razlogi obrazložilo svojo odločitev, s katero je zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov. Predlog za zaslišanje priče F.H. je zavrnilo kot nepotreben, ker je obdolženka na glavni obravnavi jasno povedala, da „stoji za vsakim pisanjem, ki ga je lastnoročno podpisala,“ s čimer je potrdila, da je sama odgovorna za vsebino prijave in je s tem negirala izjavo, dano v pisnem zagovoru, da ni avtorica prijave. Predlog obrambe za pribavo spisa Okrajnega sodišča v Mariboru in spisov Okrajnega sodišča v Žalcu je sodišče utemeljeno zavrnilo iz razloga, ker obsojenka v dokaznem predlogu ni obrazložila, kaj naj bi spisi dokazovali. Tudi sodišče druge stopnje je obrazložilo (druga in tretja stran sodbe), da je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je obsojenka odgovorna za vsebino prijave disciplinske kršitve, zaradi česar bi bilo zaslišanje priče F.H. povsem odveč. Prav tako je višje sodišče pritrdilo oceni prvostopenjskega sodišča, da bi bila pribava in pregled s strani obsojenke predlaganih spisov odveč, saj izvedba teh dokazov ne bi mogla spremeniti dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, ki jim višje sodišče v celoti pritrjuje. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da je višje sodišče dolžno ob obravnavanju pritožbe presoditi tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna oziroma druga pomembna dejstva, zavzeti o njih stališče in ga ustrezno obrazložiti (prvi odstavek 395. člena ZKP). Ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja, prav tako ni potrebno, da ponovno oceni izvedene dokaze, če v celoti sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča.

8Nestrinjanje vložnice z obrazložitvijo zavrnitve dokaznih predlogov, nestrinjanje z dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje in navajanje, kaj vse bi sodišče ugotovilo, če bi izvedlo predlagani dokaz, ne predstavlja kršitve določb postopka, niti kršitve kazenskega zakona, temveč pomeni nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Vrhovno sodišče je pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost dokazne ocene in zaključkov glede pravno relevantnih dejstev. S trditvami, da je sodišče napačno zaključilo, da v prijavi zatrjevana dejstva niso resnična in da obsojenka ni imela utemeljenega razloga verjeti v resničnost svojih trditev, vložnica uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se ga s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9Ker niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.

10Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenkinih premoženjskih razmer (tretji odstavek 92. člena ZKP).