VSL Sodba in sklep II Cp 2726/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II., III., IV., VI. točka izreka) in sklep sodišča prve stopnje (I. točka izreka) potrdita.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se sprememba tožbe z dne 18. 8. 2015 dopusti (I. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožnice do toženca v znesku 11.525,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2013 do prenehanja obveznosti (II. točka izreka) in da ne obstoji terjatev toženca do tožnice v znesku 42.000,00 EUR in v znesku 1.162,02 EUR (III. točka izreka). Tožencu je naložilo plačilo zneska 11.525,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2013 do prenehanja obveznosti, v roku 15 dni (IV. točka izreka), v presežku (znesek 10.219,73 EUR z obrestmi in obresti od zneska 11.525,61 EUR od dne 11. 11. 2011 do 8. 11. 2013) pa tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Tožencu je še naložilo, da je dolžan tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.086,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila (VI. točka izreka).

2Zoper I., II., III., IV. in VI. točko odločbe se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, oziroma ugodi zahtevi za izločitev sodnice in zadevo vrne v nov postopek drugemu sodniku, tožnici pa naloži, da mora toženi stranki povrniti vse stroške postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede zavrnitve zahteve za izločitev navaja, da pristranskost sodnice izkazujejo: pasivno vodenje postopka; dopuščanje obravnave nepopolne in nesklepčne tožbe, pred katero se tožena stranka ni mogla braniti s pobotnim ugovorom; sprejemanje pomanjkljivih dokaznih sklepov; izvajanje dokaznega postopka za zbiranje informacij in neupoštevanje pravil o prekluziji glede predlaganja dokazov. Sodišče je le pavšalno zaključilo, da je nestrinjanje z vodenjem postopka lahko le pritožbeni, ne pa tudi izločitveni razlog. Vztraja pri izločitvi, saj zaradi pristranskega vodenja ne more učinkovito uveljavljati svojih pravic. Glede dopustitve spremembe tožbe navaja, da ji je nasprotovala, za dopustitev pa sodišče ni navedlo nobenih dejanskih razlogov. Zaradi pristranskega in nestrokovnega sojenja so kršene ustavne pravice tožene stranke, pasivno vodenje je pripeljalo do sodbe presenečenja. V tožbi je tožnica navedla le izmišljene mesečne zneske najemnin brez časovnih obdobij, postavila je le zahtevek za plačilo pavšalnega zneska 15.000,00 EUR, brez pojasnila, kako je ta znesek izračunala. Pred tako postavljenim zahtevkom se tožena stranka ni mogla učinkovito braniti s pobotnim ugovorom. Za prenehanje terjatve na podlagi pobotnega ugovora je odločilnega pomena datum zapadlosti terjatve. Sodišče je brez ustrezne trditvene podlage ugotavljalo dejstva, v katerem obdobju je tožena stranka prejemala najemnino in v kakšnem znesku. Podana je tudi kršitev načela kontradiktornosti, saj se tožena stranka o nezatrjevanih dejstvih ni imela možnosti izjaviti in se braniti s pobotnim ugovorom. Sodišče je z nezakonitim izvajanjem dokazov ugotavljalo dejstva, ki bi jih morala navesti tožnica. Za zaslišanje tožnice, prič S. Č., S. C. in M. D. ter poizvedbe pri upravnikih tožnica ni navedla, katera konkretna dejstva z njimi dokazuje, na kršitev določbo 287. člena ZPP pa je tožena stranka izrecno opozarjala. Razlogi, s katerimi sodnica opravičuje kršitev 287. člena ZPP kažejo na to, da predhodnega preizkusa tožbe ni opravila in je šla nepripravljena na obravnavo. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up-312/03. Sodišče je neobrazloženo in zmotno zavrnilo ugovor zastaranja., ki ni začelo teči s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, ampak z zapadlostjo vsake posamezne terjatve. Tožnica je začela na strani tožene stranke kot oporočnega dediča, nato je prestopila v tabor zakonitih dedičev, po odločbi ustavnega sodišča pa se je vrnila k toženi stranki in ji s tem povzročila visoke stroške s postopkom ustavne pritožbe, od katere je imela sama veliko korist. Podedovano premoženje so predstavljale le obveznice, ne pa obresti in najemnine, ki so nastale po smrti zapustnika oziroma po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Obresti in najemnine ne spadajo v zapuščino in zato tudi niso vključene v sklep o dedovanju. Sodišče bi moralo presojati zastaranje za vsako terjatev posebej. Tožnica bi lahko že od začetka zapuščinskega postopka uveljavljala vsa upravičenja, ki iz podedovanega premoženja izhajajo. Ker za obresti in najemnine velja 3-letni zastaralni rok, so ob vložitvi tožbe zastarale že vse terjatve, zapadle pred 8. 11. 2010. Pravdni stranki sta sklenili dogovor, po katerem so obveznice in najemnine pripadle toženi stranki. Tožnice vse do prevzema stanovanj v letu 2013 niso zanimale obveznice, najemnine in stroški stanovanja in je torej sama privolila v svoje prikrajšanje. Tožena stranka je denar porabila v dobri veri in za skupno korist, zato ni bila v ničemer obogaten na račun tožnice. Sodišče bi moralo prisojeni znesek zmanjšati za obveznost plačila dohodnine, ki jo je v celoti poravnala tožena stranka, tožnica je bila za plačano dohodnino obogatena. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je zmotna tudi stroškovna odločitev sodišča.

3Pritožba je bila vročena tožnici, ki je vložila pravočasen odgovor in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- tožena stranka je bila z odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 11. 4. 1997 postavljena za skrbnika za poseben primer, povezane z upravljanjem premoženja denacionalizacijske upravičenke L. K.;

- pravdni stranki sta dediča po pokojni denacionalizacijski upravičenki L. K., vsaka do 1/2 podedovanega premoženja (sklep o dedovanju "D" II D 663/2003 je postal pravnomočen 10. 11. 2010);

- zapuščina po pokojni denacionalizacijski upravičenki obsega nepremičnine (stanovanja v hiši) na naslovu P. in odškodnino v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v vrednosti 16.181,00 DEM;

- solastnina je bila razdružena v nepravdnem postopku s sklepom N 158/2007, ki je postal pravnomočen 9. 7. 2013;

- vse obveznice SOD-a v vrednosti 16.181,00 DEM so bile na podlagi odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 11. 4. 1997 vknjižene na račun tožene stranke kot skrbnika za posebne primere, vknjižba je bila opravljena 7. 5. 1999;

- tožena stranka (skrbnik za poseben primer) tožnici ni predložila obračuna stroškov.

Navedene ugotovitve tudi pritožbeno niso sporne.

6Pritožba uvodoma ponavlja očitke o nepopolni in nesklepčni tožbi, ki jih je izčrpno in pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje v 12. in 13. točki obrazložitve. Ne drži, da je tožnica v tožbi navedla le izmišljene oziroma pavšalne znesek najemnin, saj je pojasnila, da je višino tožbenega zahtevka (najemnine) določila na podlagi edine najemne pogodbe, s katero je razpolagala, pri čemer je upoštevala možnost, da stanovanja niso bila zasedena ves čas in da so z njimi v zvezi nastajali tudi stroški. Ker je tožena stranka sklepala najemne pogodbe, ki jih ni predložila (pa bi kot skrbnik za poseben primer tožnico morala z njimi seznaniti), tožnici niso bili znani točni podatki o obdobju najema in višini najemnin. Posledično niso utemeljeni očitki o neustrezni trditveni podlagi, kot tudi ni na mestu očitek, da se toženec "pred tako postavljenim zahtevkom ni mogel učinkovito braniti s pobotnim ugovorom", oziroma o kršitvi razpravnega načela in načela kontradiktornosti, kar vse je izčrpno obrazložilo že sodišče prve stopnje, ki je pravilno pojasnilo, da je bila tožba sklepčna in popolna že ob vložitvi (11. točka obrazložitve sodišča prve stopnje).

7Tudi na pritožbeni očitek o izvajanju informativnih dokazov je odgovorilo že sodišče prve stopnje (14. točka obrazložitve) in pravilno izpostavilo, da tožena stranka niti ni navedla, kateri naj bi to bili, pri čemer je na pavšalni ravni glede predmetnih očitkov ostala tudi v pritožbi. Konkretno je navedla le, da tožnica za zaslišanje prič S. Č., S. C. in M. D. ter poizvedbe pri upravnikih tožnica ni navedla, katera dejstva s temi dokaznimi predlogi dokazuje, kar pa ne drži. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje predvsem v 21. in 23. točki obrazložitve, je tožnica navedla, da gre za dokaze o obstoju najemnih pogodb in višini prejetih zneskov iz naslova najemnin. Glede zaslišanje tožnice pa že iz same tožbe izhaja, katera dejstva je želela z lastnim zaslišanjem dokazati, tako da očitek izvajanja dokaza v informativne namene tudi v tem delu ni utemeljen.

8Pritožbeni očitek, da so bili "vsi dokazni sklepi" sprejeti v nasprotju z določbo 287. člena ZPP, ker niso vsebovali spornih dejstev, je izčrpno in pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve, ki ji v odgovor, sicer povsem splošnim (splošno sklicevanje na pripravljalno vlogo namreč ne zadošča) pritožbenim navedbam višje sodišče pritrjuje. Očitka, da sodnica ni opravila predhodnega preizkusa tožbe in da naj bi izvajala dokaze, da "bo videla, katera dejstva lahko z njimi ugotovi", obrazložitev sodišča prve stopnje ne potrjuje. Kateri razlogi oziroma postopanje sodišča pa naj bi sicer izkazovalo slednje, pa tudi sicer pritožba ne konkretizira. Pritožnica se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča Up-312/03, ki pa obravnava dokazovanje nespornih dejstev in s konkretnim primerom ni primerljiva. Nenazadnje pa pritožnica ne konkretizira, s katerim dejstvom, ki ga je sodišče prve stopnje opredelilo kot pravno odločilnega, naj ne bi bila seznanjena.

9Ne drži, da je sodišče prve stopnje neobrazloženo zavrnilo ugovor zastaranja. Razloge je izčrpno navedlo v 16. točki obrazložitve. Pravilno je odločilo, da je tožnica šele po pravnomočnosti sklepa o dedovanju lahko zahtevala izročitev svojega deleža podedovanega premoženja od skrbnika za poseben primer (tožene stranke) in tudi vsa upravičenja, ki iz njega izhajajo.¹ Do vložitve tožbe 5-letni zastaralni rok še ni pretekel in terjatve niso zastarale.

10Zmotno je pritožbeno stališče, da obresti in najemnine ne spadajo v zapuščino, ker niso bile vključene v sklep o dedovanju in bi moralo zato sodišče glede vsake terjatve posebej presojati zastaranje. Odločilno je, da je bila tožena stranka skrbnik (denacionaliziranega) premoženja, čigar naloga je bilo upravljanje denacionalizacijskega premoženja, torej tudi upravljanje s koristmi in plodovi, ki iz tega premoženja izvirajo. Glede na trenutek prenehanja skrbništva je sodišče prve stopnje pravilno in v skladu s sodno prakso presodilo, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Ker se torej ne presoja "zastaranja vsake terjatve posebej" oziroma je zmotno pravno naziranje o 3-letnem zastaralnem roku, tudi ni utemeljen pritožbeni očitek kršitve pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člen Ustave Republike Slovenije).

11Tožena stranka se v pritožbi ponovno sklicuje na dogovor z dne 15. 6. 2000 o razdelitvi premoženja in vztraja, da je tožnica privolila v svoje prikrajšanje, čemur pa, tako kot sodišče prve stopnje, tudi višje sodišče ne more pritrditi. Gre namreč za dogovor, ki se po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni uresničil, poleg tega pa je za predmetni postopek odločilno, da je bila tožena stranka, ki je sicer res tudi dedič, primarno skrbnik premoženja, in bi lahko vse stroške, ki jih navaja tudi v pritožbi, uveljavljala v okviru svoje funkcije. Ne drži očitek, da je sodišče "vse navedbe in dokaze ignoriralo", ampak jih je pravilno obravnavalo predvsem v 11. in 17. točke obrazložitvi, posledično pa so neutemeljeni očitki o arbitrarnosti (preverljivo obrazložene) odločitve.

12Pritožnik navaja, da je sam plačal vso dohodnino, tudi od najemnine, prisojene tožnici. S tem v zvezi je odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka stroške davčnih obveznosti uveljavljala v okviru pobotnega ugovora, ki ga kljub pozivom sodišča ni določneje opredelila. Ker je do konca glavne obravnave ostal nekonkretiziran, ga sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti. Sodišče torej ni moglo upoštevati dejanske davčne obremenitve iz razlogov na strani toženca. Ob tem je treba tudi na tem mestu ponovno poudariti, da je bila tožena stranka skrbnika za poseben primer, ki bi morala razpolagati in predložiti ustrezno dokumentacijo o svojih stroških.

13Tudi očitek o sodbi presenečenja ni utemeljen, saj prvostopenjsko sodišče ni uporabilo presenetljive pravne podlage, zaradi česar se tožena stranka o čem pomembnem ne bi mogla izjaviti oziroma navesti česa, kar bi ji bilo v korist.

14Pritožnik neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje svoje odločitve o dopustitvi spremembe tožbe ni dovolj obrazložilo. Iz vloge z dne 18. 8. 2015, na katero se je v 9. točki obrazložitve sklicevalo sodišče prve stopnje, izhaja, da gre za zvišanje tožbenega zahtevka iz naslova plačila deleža odškodnine za zneske oziroma polovico zneskov, ki so bili nakazani na račun tožene stranke po vložitvi tožbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je dopustitev spremembe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama.

15Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sklep predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani o zavrnitvi toženčeve zahteve za izločitev okrožne sodnice M. P. (sklep Su 29/2016 z dne 15. 2. 2016 v zvezi s popravnim sklepom z dne 11. 3. 2016). Višje sodišče pritrjuje zaključku, da nestrinjanje stranke s procesnim vodstvom sodnika (v pritožbi so ponovljeni očitki o pasivnem vodenju postopka, nepopolni in nesklepčni tožbe, pomanjkljivih dokaznih sklepih, informativnih dokazih in neupoštevanju pravil o prekluziji), ne more predstavljati odklonilnega razloga za izločitev po 6. točki 70. člena ZPP, ampak le pritožbeni razlog. Ne gre za "prazno floskulo" predsednika sodišča, kot to očita pritožba, ampak za ustaljeno, na zakonu temelječo sodno prakso, ki omogoča pravno varnost. Pravilna je tudi presoja, da toženec s svojimi očitki ni izkazal obstoja okoliščin, ki bi vzbujale dvom v sodničino nepristranskost po 6. točki prvega odstavka 70. člena ZPP.

16Stroškovno odločitev tožena stranka izpodbija le kot posledico, po njegovem naziranju, zmotne odločitve sodišča prve stopnje, ki ni utemeljeno. Morebitnih konkretnejših razlogov glede stroškovne odločitve sodišču druge stopnje ni ponudila, samo pa ni našlo nobenih kršitev materialnega prava.

17Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (II., III., IV. in VI. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) ter sklep (I. točka izreka) sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

18Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje, zato ta ni bil potreben in tožnica sama krije stroške, ki so ji z njeno vložitvijo nastali (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Primerjaj VSL sodba I Cp 376/2014 z dne 3. 9. 2014, VSL sodba I Cp 2068/2014 z dne 15. 10. 2014, VSL sodba II Cp 870/2016 z dne 20. 7. 2016, VSRS sodba II Ips 156/2012 z dne 9. 4. 2015.