VSRS Sklep X Ips 860/2007

Revizija se zavrže.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje (1. točko izreka) so tožniki po odvetniku vložili revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicujejo na 3. in 2. odstavek 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) in navajajo, da ima izpodbijana odločitev zanje zelo hude posledice in da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, glede katerega v sodni praksi sodišč prve stopnje ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožniki izpodbijajo z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 28.3.2007. Z navedeno odločbo je tožena stranka v ponovnem postopku sledila stališču sodbe Upravnega sodišča RS št. U 267/06 z dne 6.7.2006, ki jo je potrdilo Vrhovno sodišče RS s sodbo, št. X Ips 1416/2006 z dne 14.2.2007, in zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enota Ljubljana, Izpostava Center z dne 20.4.2005, s katero je bil predlog tožnikov za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega s pravnomočno delno odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Center z dne 26.5.1998, zavržen.

Stranki z interesom v odgovoru na revizijo predlagata, da sodišče revizijo zavrže oziroma zavrne. Navajata, da procesne predpostavke za dovoljenost revizije niso podane.

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v tem primeru revizije ni mogoče dovoliti.

Iz vsebine revizijskih navedb izhaja, da revidenti uveljavljajo dovoljenost revizije po 2. točki in 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1.

Po določbi 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po presoji Vrhovnega sodišča RS je tako trditveno kot dokazno breme, da so v konkretnem primeru podani pogoji za dovolitev revizije, na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče niti uvesti niti voditi. Revidenti v reviziji sicer navajajo, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, glede katerega v sodni praksi sodišč prve stopnje ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo, vendar jasno in določno ne opredelijo in ne pojasnijo, katero je to pomembno pravno vprašanje. V nadaljevanju navajajo le različno pravno podlago, na podlagi katere bi jim moral biti priznana stvarna pravica na spornem zemljišču in zatrjujejo, da je izpodbijana sodba v nasprotju z prakso sodišč, saj je Višje sodišče v Kopru in revizijsko sodišče investitorju, ki je na družbenem zemljišču postavil avtobusno postajo, priznalo pravico uporabe na tem zemljišču. Ker predmet tega postopka ni priznanje stvarnih pravic na spornem zemljišču, za kar so izključno pristojna sodišča splošne pristojnosti in ker priznanje stvarne pravice v tem postopku, v katerem se presoja izpolnjevanje procesnih predpostavk za dovolitev obnove denacionalizacijskega postopka, ni bistveno za odločitev, po presoji vrhovnega sodišča pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan.

Revidenti nadalje uveljavljajo dovoljenost revizije po 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija, zelo hude posledice za stranko. Ker je trditveno in dokazno breme o obstoju zelo hudih posledic na strani revidentov, bi morali revidenti pojasniti, katere so te hude posledice in navesti konkretne razloge, zaradi katerih so zatrjevane posledice za njih zelo hude. Tega revidenti samo z povzemanjem besedila zakonske določbe niso storili, zato tudi ta pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.