VSRS Sklep I Up 352/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 28.11.2006. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote Kočevje z dne 18.10.2001, s katerim je prvostopni organ prekinil postopek denacionalizacije, dokler pristojno sodišče ne bo izdalo pravnomočne sodbe o ugotovitvi lastništva za več zemljišč v k.o...

Upravno sodišče je tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da sklep o prekinitvi postopka ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Odločanje o prekinitvi postopka je odločanje o procesnem vprašanju in ne odločanje o upravni zadevi. Sklep o prekinitvi postopka torej ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Sklep o prekinitvi postopka pa tudi ni sklep iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bil upravni spor dopusten. S takim sklepom se namreč postopek ne konča, zaradi česar bi bilo dejansko onemogočeno odločanje o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Tožeča stranka vlaga zoper navedeni sklep pritožbo iz razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Ne strinja se z upravnim sodiščem, da odločba tožene stranke ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Odločba tožene stranke, zoper katero je vložila tožbo v upravnem sporu, je dokončni upravni akt, s katerim se posega v njen pravni položaj. Tožena stranka se v svoji odločbi izčrpno ukvarja s vprašanjem dejanskega stanja v denacionalizacijskem postopku. Med drugim je v obrazložitvi odločbe ugotovila, da ni jasno, koga je treba šteti za zavezanca za vrnitev zemljišč v k.o..., da pa je tožeča stranka možna denacionalizacijska zavezanka. Odločbo s takšno obrazložitvijo pa je nedvomno šteti za upravni akt, s katerim se posega v njen pravni položaj, saj je tožena stranka s svojo odločbo odločila o pravici oziroma obveznosti tožeče stranke. Tožena stranka se je v svoji odločbi opredelila do njenih vsebinskih navedb, kar pomeni, da z odločbo ni odločila le o pritožbi zoper sklep o prekinitvi postopka. Meni, da je odločbo tožene stranke treba šteti kot odločbo v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1, zoper katero je po 1. odstavku istega člena dopustno sprožiti upravni spor. Zaznamuje tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je bila tožba tožeče stranke vložena dne 8.1.2007, ko je že veljal ZUS-1 (110. člen), je upravno sodišče postopalo pravilno, ko je vloženo tožbo obravnavalo po določbah ZUS-1. Pri tem se je pravilno sklicevalo na določbe 2. člena ZUS-1, po katerem sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerim se posega v pravni položaj tožnika (1. odstavek). Po 2. odstavku tega člena je upravni akt opredeljen kot upravna odločba in drug javnopravni, enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Pravilna je ugotovitev upravnega sodišča, da je upravni akt, ki ga je po 2. členu ZUS-1 v upravnem sporu mogoče izpodbijati, le tisti akt, s katerim se odloči o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta.

V tej zadevi je prvostopni upravni organ s sklepom odločil o prekinitvi denacionalizacijskega postopka, tožena stranka pa je navedeno odločitev na pritožbo tožeče stranke potrdila kot pravilno. Navedeno pa pomeni, kar pravilno navaja že upravno sodišče, da tožeča stranka v tem upravnem sporu izpodbija odločitev o prekinitvi postopka, odločanje o prekinitvi postopka pa je odločanje o procesnem vprašanju in ne odločanje o upravni zadevi, to je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Sklep o prekinitvi postopka zato ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, niti ni sklep o prekinitvi postopka sklep iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bil upravni spor dopusten. Upravno sodišče je zato postopalo pravilno, ko je tožbo tožeče stranke ob njenem predhodnem preizkusu na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Upravno sodišče z zavrženjem tožbe ni kršilo določb postopka v upravnem sporu. Neutemeljen je ugovor tožeče stranke, da naj bi odločba tožene stranke predstavljala dokončni upravni akt, s katerim je bilo poseženo v njen pravni položaj. Tožena stranka je z zavrnitvijo pritožbe potrdila pravilnost procesnega sklepa o prekinitvi postopka in ni odločala o denacionalizacijski zadevi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je odgovorila le na pritožbene ugovore tožeče stranke zoper sklep o prekinitvi postopka, kar pa ne pomeni meritornega odločanja o stvari.

Ker upravno sodišče ni kršilo določb postopka v upravnem sporu, je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena, v zvezi s 1. odstavkom 72. člena ZUS-1, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo v upravnem sporu ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).