VSRS Sklep X Ips 797/2004

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000; ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 18.7.2001, s katero je slednja zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinskega urada L. z dne 9.3.2001. S prvostopno odločbo je prvostopni carinski organ v postopku zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora po enotni carinski listini z dne 13.9.1999 Carinske izpostave Terminal S. (v nadaljevanju ECL) tožnika, družbo B. d.o.o. in družbo G. d.o.o. solidarno zavezal k plačilu carinskega dolga v skupnem znesku 2.505.322,00 SIT za 27.200,00 kg bruto mase plinskega olja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za tranzit blaga-plinskega olja po navedeni ECL, ki ni bilo predano namembni carinarnici, in da je tožnik, ki je kot voznik cisterne s plinskim oljem na meji prejel ECL, blago namesto na carino, odpeljal na razkladanje, kjer je omogočil odstranitev zalivk in prečrpanje olja. Na podlagi teh dejstev je carinarnica ugotovila, da je tožnik odstranil blago izpod carinskega nadzora, preden je bil plačan carinski dolg. To v skladu z določbami 145. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99) pomeni, da je v trenutku odstranitve izpod carinskega nadzora nastal carinski dolg in da je za ta dolg odgovoren tožnik kot voznik oziroma tisti, ki je odstranil blago izpod carinskega nadzora. Ker se okoliščine, ki jih navaja tožnik v tožbi in jih je dodatno pojasnjeval tudi na glavni obravnavi, ne nanašajo na dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev tožene stranke, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izvedbo ostalih po tožniku predlaganih dokazov. Tožbeni očitek, da tožena stranka ni odgovorila na vse pritožbene ugovore, ni utemeljen, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je odgovorila na vse pritožbene navedbe. Tožena stranka je pravilno pojasnila, da je stvarna pristojnost organov, ki so odločali v zadevi, utemeljena v določbah 14. točke 12. člena za carinski urad oziroma 14. točke 10. člena Zakona o carinski službi (ZCS, Uradni list RS, št. 56/99) za Generalni carinski urad. Glede krajevne pristojnosti se sodišče prve stopnje strinja s toženo stranko, da je ustrezna podlaga zanjo v 1. odstavku 151. c) člena CZ in ne v 3. odstavku, kot trdi tožnik v tožbi. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da je delal po navodilih prejemnika, saj je bilo zanj kot voznika edino relevantno navodilo, ki ga je vsebovala ECL, in ki mu nesporno ni sledil. Ne more se sklicevati niti na postopek o prekršku in na pristojnosti organov in njihove ugotovitve v tem postopku, saj gre za povsem drug postopek, ki na carinskega nima neposrednega vpliva. Obveznost tožnika je z zakonom (150. člen CZ) določena kot solidarna, kar pomeni, da njegov ugovor zaporedja ni na mestu. V zvezi z nasprotujočimi si interesi carinskih dolžnikov oziroma zakaj to niso in zakaj ni potrebna ustna obravnava, je pravilno odgovorila že tožena stranka, zato se sodišče prve stopnje v tej zvezi sklicuje na njeno obrazložitev. Po presoji sodišča prve stopnje tudi nadaljnje očitane kršitve postopka niso podane. Možnost, da ga zastopa pooblaščenec, je imel tožnik ves čas postopka. Zapisnik je sestavljen pravilno, vključno s pravnim poukom, da so možne pripombe. Obračun uvoznih dajatev pa v zadevi ni sporen.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da odločbe tožene stranke kot posamičnega akta, s katerim je odločeno o obveznosti špediterja in voznika hkrati, ni dovoljeno obravnavati ločeno v dveh zadevah. Sodišče prve stopnje bi moralo obe tožbi, ki izpodbijata eno dokončno odločbo tožene stranke, obravnavati v enem postopku. Pri špediterju in vozniku gre za enotna sospornika. Zoper špediterja in voznika ni mogoče izdati različnih sodb. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, na katerih izvedenih dokazih gradi sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno. Iz izreka dokončne odločbe ni razviden konkretni dejanski stan, ki je podlaga za izdajo odločbe o določitvi carinskega dolga in ni razvidno, v kateri izmed oseb iz 3. odstavka 145. člena CZ je tožena stranka prepoznala tožečo stranko. Na podlagi izreka odločbe o določitvi carinskega dolga in izpodbijane drugostopne odločbe tožene stranke ni mogoče trditi, da je tožnik odstranil blago izpod carinskega nadzora. Voznik je le izpolnjeval navodila, vezana na izročitev blaga in bi ga lahko obravnavali le kot osebo iz 2. alinee 3. odstavka 145. člena CZ. V tem primeru bi bilo treba ugotavljati tudi okoliščine primera oziroma česa se je prevoznik zavedal ali bi se moral zavedati. Doslej ni bilo raziskano, ali je šlo za hoteno (zavestno) delovanje voznika in ali se je voznik zavedal oziroma bi se moral zavedati, da z izpolnjevanjem obveznosti iz prevozne pogodbe-navodil špediterja, odstranjuje blago izpod carinskega nadzora. Tega v sodnem postopku ni bilo mogoče dokazati, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo vse dokaze. Na ta način je zagrešena kršitev ustavno varovane pravice do enakosti pred zakonom ter načelo zakonitosti. Izpodbijana sodba se napačno sklicuje na 1. odstavek 152. člena CZ. Sodišče prve stopnje ne obrazloži, katere so okoliščine, ki bi narekovale uporabo 1. odstavka 151.c člena CZ za določitev krajevne pristojnosti oziroma zakaj v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti 3. odstavka 153. člena CZ. Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vprašanja stvarne pristojnosti, zato se v tem delu izpodbijana sodba ne da preizkusiti. Postopek je dejansko vodil delavec tistega organa, ki je odločal o pritožbi tožnika zoper odločbo, izdano na prvi stopnji. Tako je bilo kršeno načelo devolutivnosti. Tožniku ni bila dana možnost zaslišanja pred organom, ki je o zadevi odločal. S tem je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 3. točki 2. odstavka 237. člena ZUP. Pravno nevzdržno je, da se za potrebe prekrška ugotovi, da tožnik ni predal blaga carinarnici, za potrebe plačil carine pa, da je blago odstranil izpod carinskega nadzora. En historični dogodek je mogoče kvalificirati le z enim dejanjem. Glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje bi morala dati tožniku možnost, da pred pristojnim sodiščem s predlaganimi dokazi zagovarja svoja stališča, ki jih navaja v tožbi, vendar pa je sodišče prve stopnje vse njene dokazne predloge zavrnilo, kar je vsebinsko enako, kot če glavne obravnave ne bi opravilo. Tako je ostalo nepojasnjeno ključno vprašanje za ta postopek, in sicer, kaj se je dogajalo z blagom ter kakšna je krivda carinskih organov, da do poplačila carine ni prišlo s prodajo blaga. Tožeča stranka bi v dokaznem postopku, če bi ga izvedel prvostopni organ tožene stranke oziroma sodišče prve stopnje, na podlagi predlaganih in neizvedenih dokazov, zlasti z zaslišanjem F.K. in D.M., lahko dokazovala, da carinski organi niso vnovčili bančne garancije, ki jo je za uvoz naftnih derivatov carinskemu uradu predložil špediter. Če bi carinski organ vnovčil bančno garancijo, tožnik ne bi bil carinski dolžnik. Glede na navedeno je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno. Tožnik ves čas postopka zatrjuje, da voznik tovornega vozila ni in ne more biti oseba iz 3. odstavka 125. člena CZ oziroma iz 3. odstavka 145. člena CZ. Voznik je namreč v pravnem razmerju le do prevoznika (nosilca dejavnosti), za vsa razmerja do tretjih oseb pa je odgovoren nosilec dejavnosti. Stališče sodišča prve stopnje, da je za plačilo carinskega dolga zavezan voznik, je materialnopravno napačno. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih okoliščinah, iz nje ne izhaja, da se je sodišče prve stopnje podrobneje seznanilo z vsemi navedbami tožnika in na tej podlagi odločilo o tožbi. Tožniku je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic v smislu 22. člena Ustave RS.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožnika ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z isto določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija je utemeljena.

Po presoji vrhovnega sodišča tožnik v reviziji utemeljeno graja dokazno oceno prvostopnega sodišča in s tem smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Ugotavljanje dejstev in dokazna ocena sicer praviloma spadata na področje ugotavljanja dejanskega stanja, katerega presoja je v reviziji izrecno izključena (2. odstavek 85. člena ZUS-1), vendar lahko v primerih, ko dokazna ocena ne dosega dokaznega standarda skrbnosti in vestnosti, kot ga določa 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo), ki se v skladu z 22. členom ZUS-1 (prej 16. člen ZUS) primerno uporablja v postopku upravnega spora, kršitev te postopkovne določbe preide v bistveno kršitev določb postopka (1. točka 1. odstavka 85. člena ZUS-1 v povezavi s 14. točko 339. člena ZPP). Prvostopno sodišče je v obrazložitvi svoje sodbe navedlo, da iz listin v upravnih spisih, ki jih je sodišče vpogledalo na glavni obravnavi, izhaja, da je tožnik kot voznik, ki je na meji prejel ECL, blago namesto na carino, odpeljal na razkladanje, kjer je omogočil odstranitev zalivk in prečrpanje olja. Na podlagi teh dejstev (ki po zatrjevanju sodišča izhajajo iz listin v spisu) sodišče ugotavlja, da je tožnik odstranil blago izpod carinskega nadzora, predno je bil plačan carinski dolg in je zato kot oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora, odgovoren za plačilo tega dolga.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da so takšne navedbe prvostopnega sodišča protispisne, saj iz listin v upravnih spisih izhaja ravno nasprotno, to je, da je tožnik blago odpeljal na namembno carinarnico (7. stran zapisnika o naknadnem preverjanju deklaracij pri M. d.d. z dne 10.4.2000, 7. stran zapisnika o naknadnem preverjanju deklaracij pri V s.p. z dne 26.4.2000), dokumentacijo predal špediterju, počakal na carinjenje in nato blago odpeljal na prečrpavanje.

Ker obstaja nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin, ki jih je sodišče vpogledalo in med samimi temi listinami, je podana bistvena kršitev določb postopka upravnega spora po 1. točki 1. odstavka 85. člena ZUS-1, v zvezi z 14. točko 339. člena ZPP, zato je vsebinsko utemeljena pritožnikova graja dokazne ocene prvostopnega sodišča oziroma smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka upravnega spora.

Zaradi navedenega je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 93. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje, v katerem naj prvostopno sodišče ponovno opravi dokazno oceno na glavni obravnavi dne 25.5.2004 izvedenih dokazov, kot ji jo nalaga 8. člen ZPP in po opravljeni dokazni oceni ponovno odloči o tožbi tožeče stranke.

Ker je Vrhovno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo zaradi navedenega razloga, ni presojalo drugih revizijskih ugovorov.