VSRS Sklep I Up 198/2005

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000; ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.11.2003. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Piran z dne 9.5.2001, v delu, v katerem je prvostopni organ zavrnil tožničin zahtevek za denacionalizacijo, ki jo je podala skupaj s Škofijskim ordinariatom K.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje, kot sporno navaja vprašanje, ali je tožnica denacionalizacijska upravičenka po 14. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US in 18/05 - odl. US). Glede tega je že podalo pravno mnenje v sodbi, opr. št. U 208/2001-13 z dne 21.5.2002, kar je tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe upoštevala. Upravičenci do denacionalizacije so osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ali na način iz 5. člena ZDen ter hkrati izpolnjujejo tudi druge pogoje za priznanje statusa upravičenca (9., 9.a oziroma 14. člen ZDen). Za vrnitev premoženja cerkvam in drugim verskim skupnostim morata tako biti izpolnjena dva bistvena pogoja. Prvi izhaja iz 14. člena ZDen, torej da je vračilo možno le tistim cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam in redom, ki so ob uveljavitvi ZDen delovale na območju Republike Slovenije. Drugi pogoj se nanaša na vprašanje, ali je pravna oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, v času podržavljenja imela status domače pravne osebe. Tudi v primerih iz 14. člena ZDen je treba analogno 9. členu ZDen upoštevati status pravne osebe. Ustavno sodišče je namreč v odločbi, št. U-I-25/92 z dne 4.3.1993, ugotovilo, da je pri določanju upravičencev do denacionalizacije glede na načelno izhodišče zakona treba izenačiti fizične in pravne osebe. Zato morajo tudi pravne osebe izpolnjevati pogoj, da je bila razlaščena domača pravna oseba. Znotraj reda je mišljena tista pravna oseba, ki je bila dejanski nosilec lastninske pravice in na katero se je glasil akt o podržavljenju. Pogoj iz 14. člena ZDen je le dodaten, torej da je ta pravna oseba ob uveljavitvi ZDen delovala na območju Slovenije. V sodbi Upravnega sodišča v Ljubljani, št. U 620/2001 z dne 4. 9. 2002, je res sprejeto stališče, da gre po 14. členu ZDen pravica do vrnitve premoženja cistercijanskemu redu, kateremu je pripadala O. v R., ki ji je bilo premoženje podržavljeno, ter da pomeni vzpostavitev meje med FLRJ in Republiko Avstrijo delitev premoženja cistercijanskega reda, ki v Slovenji deluje kot O. S., zato je lahko O. S. v imenu cistercijanskega reda vložila zahtevo za denacionalizacijo. Citirana sodba ni pravnomočna in sodišče lahko odloči drugače, razloge za drugačno pravno stališče pa je sodišče utemeljilo zgoraj. Ni sporno, da se tožnici po Zakoniku cerkvenega prava (v nadaljevanju ZCP) in po predpisih Republike Slovenije priznava status pravne osebe ter da je tožnica oziroma njen verski red ob uveljavitvi ZDen deloval na ozemlju Republike Slovenije. Prav tako ni sporno, da tožnica ni razlaščenka za premoženje, katerega vrnitev zahteva, temveč je bil z odločbo Krajevne agrarne komisije K. z dne 2.2.1947 in z odločbo o nacionalizaciji z dne 20.4.1960 razlaščen Benediktinski samostan iz D.. Glede na navedeno je brez učinka sklicevanje na tretji odstavek 15. člena ZDen v zvezi s pravnim nasledstvom po razlaščencu. Tožnica je namreč dolžna poleg pravnega nasledstva izkazati tudi, ali je njen pravni prednik - razlaščenec denacionalizacijski upravičenec po določbah ZDen.

Tožnica pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev. Navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih razmerjih, ratificiran dne 28.1.2004, ki katoliški cerkvi in s tem tudi vsem redovom priznava neodvisnost in samostojnost v ureditvi. Sporazum v 4. členu cerkveni oblasti priznava izključno pristojnost za vzpostavitev, spremembo in ukinitev cerkvenih struktur. Določbe sporazuma samo povzemajo in jasneje definirajo ustavne določbe, zlasti 7. in 41. člen Ustave Republike Slovenije. Sodišče ne priznava načel o razpadu bivše SFRJ, ne omenja pisne izjave najvišjih predstavnikov benediktinskega reda in k. škofa o pravnem nasledstvu, in pride do zaključka, da je do denacionalizacije upravičena le domača pravna oseba, ki je dejanski nosilec lastninske pravice in na katero se je glasil akt o podržavljenju. Če bi sodišče ugotovilo obseg in status Benediktinskega reda v samostanu K. v času podržavljenja, bi ugotovilo, da je šlo po kanonu 115 ZCP za samostojno pravno osebo velikega obsega in pomena. Kanonsko pravo pravne osebe razume širše. Pravne osebe v cerkvi so skupnosti oseb ali skupnosti stvari. Samostan na K. je bil s svojim celovitim delovanjem pomembna skupnost stvari in samostojna ustanova iz dobrin in stvari. Če sodišče ne bi obšlo kanonskega prava, bi sprejelo tožničino stališče iz kanona 122 ZCP. Meni, da izpolnjuje tudi dodatne pogoje iz 14. člena ZDen, ki jih je oblikovalo samo sodišče.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom Občina P. v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje in se sklicuje na svoja dosedanja stališča, da tožnica v obravnavani zadevi ni aktivno legitimirana.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, ker se odločitev sodišča prve stopnje opira na razloge, ki nimajo podlage v predloženih spisih. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o stvari na podlagi upravnih spisov, ki pa niso popolni. V predloženih upravnih spisih se tako ne nahaja odločba, o pritožbi zoper katero je tožena stranka odločala z odločbo z dne 17.11.2003, ki se izpodbija v obravnavanem upravnemu sporu. Prav tako se v predloženih upravnih spisih ne nahaja druga listinska dokumentacija, na katero se listine v upravnih spisih sicer sklicujejo, sodišče pa se nanjo opira. Tako se v spisu ne nahajata odločbi o podržavljenju (odločba Krajevne agrarne komisije K. z dne 2.2.1947 in z odločba o nacionalizaciji z dne 20.4.1960), sodišče prve stopnje pa se v obrazložitvi izpodbijane sodbe opira prav na navedeni listini.

Po presoji pritožbenega sodišča je iz navedenega razloga podano nasprotje med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in spisno dokumentacijo, saj v spisu ni listin, na katere se sodišče opira. Ker ima zato izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (tretji odstavek 75. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US, v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku).

Ker je ugotovilo, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po tretjem odstavku 75. člena ZUS-1, je pritožbeno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo, da opravi nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej pridobiti popolne upravne spise in nato odločiti na njihovi podlagi.