VSRS Sodba in sklep X Ips 1062/2006

1. Revizija se zavrne. 2. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa)) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.6.2005 in tožbo zoper odločbo in sklep tožene stranke z dne 31.8.2005.

S prvo navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo z dne 29.4.2003 o ugotovitvi ničnosti odločbe Občinskega sekretariata za notranje zadeve Občine ... z dne 13.5.1994, s katero je navedeni upravni organ zavrnil tožnikovo zahtevo z dne 20.4.1994 za izdajo potrdila o državljanstvu Republike Slovenije. Z drugo navedeno odločbo in sklepom z dne 31.8.2005 je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Koper z dne 24.12.2003 (1. točka izreka), s katero je navedena upravna enota zavrnila tožnikov predlog z dne 5.8.2003 za ugotovitev ničnosti odločbe Občinskega sekretariata za notranje zadeve Občine ... z dne 13.5.1994 ter zavrgla tožnikov predlog z dne 23.11.2003 za ugotovitev ničnosti odločbe Oddelka za notranje zadeve Sob ... z dne 2.4.1985 (2. točka izreka), s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik državljan SR Hrvaške in SFRJ.

Z izpodbijanim sklepom (3. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo tožnikovo tožbo, s katero je tožnik zahteval, da se za nične izrečejo naslednje odločbe: odločba Oddelka za notranje zadeve Občine ... z dne 11.11.1992, odločba tožene stranke z dne 22.3.1995, odločba tožene stranke z dne 24.10.1995, odločba tožene stranke z dne 24.10.1995 in odločba Upravne enote Koper z dne 24.12.2003.

Sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka (4. točka izreka).

V obrazložitvi k 2. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da niso podani ničnostni razlogi iz 1., 3., 4., 5. in 6. točke 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zaradi katerih tožnik zahteva, da se za nično izreče odločba, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za izdajo potrdila, da je državljan Republike Slovenije. Po presoji sodišča je pravilen tudi sklep, s katerim je tožena stranka zavrgla tožnikovo zahtevo, da se za nično izreče odločba Oddelka za notranje zadeve Sob ... z dne 2.4.1985, ker o isti zadevi teče drug postopek.

V obrazložitvi k 3. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa sodišče prve stopnje navaja, da za izrek ničnosti odločb, za katere na zahtevo tožnika in niti po uradni dolžnosti še ni bilo odločeno v upravnem postopku, niso izpolnjene procesne predpostavke.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pri upravnem organu prve stopnje vložil predlog za ugotovitev ničnosti odločbe z dne 13.5.1994, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za izdajo potrdil, da je državljan Republike Slovenije in odločbe z dne 2.4.1985 o ugotovitvi, da je državljan SR Hrvaške. Za odločanje o predlogu, da se navedeni odločbi izrečeta za nični, je izkazal pravni interes, ki se kaže v tem, da uveljavlja svoje pravice v pravdnem postopku zaradi plačila odškodnine za škodo, ki mu je nastala med leti 1992 in 1996 prav zaradi navedenih odločb. Odločanje je potrebno tudi zaradi vzpostavitve pravnega stanja v uradnih evidencah, iz katerih še vedno izhaja, da je bil tožnik hrvaški državljan, čeprav to nikoli ni bil. Odločba z dne 13.5.1994, ki onemogoča tožniku, ki je od rojstva slovenski državljan, izdajo potrdila o slovenskem državljanstvu še vedno obstaja in lahko vsak čas ponovno škodi njegovim pravicam. Najbolj primerno pravno sredstvo za preprečitev nove škode je ugotovitev ničnosti te odločbe. V nadaljevanju tožnik navaja, da je bila odločba z dne 13.5.1994 izdana na podlagi odločbe z dne 2.4.1985. Zato je odločitev o predlogu za ugotovitev ničnosti odločbe z dne 13.5.1994, odvisna od presoje utemeljenosti tožnikovega predloga za ugotovitev ničnosti odločbe z dne 2.4.1985. Upravni organ prve stopnje te presoje, ki je bistvena za odločitev, ni opravil. Zato je njegova odločba nezakonita in sta nezakoniti tudi izpodbijani odločbi in sklep tožene stranke. Ne drži ugotovitev upravnega organa prve stopnje, da odločba z dne 13.5.1994 nima več pravnega učinka, ker je bilo z odločbo tožene stranke z dne 24.10.1995 ugotovljeno, da je tožnika šteti za slovenskega državljana od rojstva dalje. Ker je sodišče prve stopnje zavrglo tožbeni zahtevek za odločanje o ugotovitvi ničnosti še drugih odločb, je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, kar je imelo za posledico zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik nasprotuje razlogom, zaradi katerih je sodišče tožbo zavrglo. Prav tako se tožnik ne strinja z razlogi upravnih organov in sodišča glede vprašanja ničnostnih razlogov, zlasti iz 1. in 3. točke 279. člena ZUP. Odločbo z dne 13.5.1994 je izdal stvarno nepristojen organ. Upravni organ namreč ni bil pristojen za vodenje uradnih evidenc o tujih državljanstvih, ampak le o državljanstvih Republike Slovenije. Nepravilna je tudi razlaga sodišča, da se odločba, s katero je bila zavrnjena zahteva za izdajo potrdila, že po svoji naravi ne izvršuje. S to odločbo je bilo odločeno o pravici do potrdila o slovenskem državljanstvu. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter samo odloči o ničnosti, podrejeno pa da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter naloži toženi stranki povrnitev vseh stroškov postopka.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

K 1. točki izreka Vrhovno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 107. člena ZUS - 1 tožnikovo pritožbo zoper 2. točko izreka sodbe obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Predmet spora je tožnikova zahteva da se za nično izreče odločba Občinskega sekretariata za notranje zadeve Občine ... z dne 13.5.1994 ter odločba Oddelka za notranje zadeve Sob ... z dne 2.4.1985.

Ničnost odločbe je izredno pravno sredstvo. Odločbo je mogoče izreči za nično le, če so podani razlogi, ki so taksativno določeni v 1. odstavku 279. člena ZUP. Sodišče prve stopnje je glede odločbe z dne 13.5.1994 pravilno presodilo, da ničnostni razlogi niso podani. Neutemeljen je revizijski očitek, da je navedena odločba nična zaradi razloga iz 1. in 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. Z navedeno odločbo je bila namreč zavrnjena tožnikova zahteva za izdajo potrdila o dejstvu iz uradne evidence. In ker je bila izdaja odločbe o zavrnitvi zahteve za izdajo takega potrdila v 171. členu ZUP 1986, ki je veljal ob izdaji odločbe, izrecno predvidena, ničnostni razlog iz 1. točke 279. člena ni podan. In ker se taka odločba, ki je po svoji naravi negativno potrdilo, ne izvršuje, tudi ni podan ničnostni razlog iz 3. točke 279. člena ZUP.

Izpodbijani sklep tožene stranke z dne 31.8.2005, s katerim je ta zavrgla tožnikovo zahtevo za ugotovitev ničnosti odločbe Sob ... z dne 2.4.1985 je procesne narave. Tožnik je enako zahtevo pri toženi stranki vložil že 29.4.2003. In ker o tej zahtevi še ni bilo pravnomočno odločeno, zahteva je namreč predmet drugega upravnega spora, tožena stranka zahteve ni obravnavala po vsebini, ampak je o zadevi odločila na podlagi 4. točke 129. člena ZUP s sklepom. Tako ravna organ, če pri predhodnem preizkusu zahteve ugotovi, da o isti zadevi že teče postopek. Ker je izpodbijana odločitev procesne narave, sodišče niti ni moglo preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava.

Glede na navedeno in ker revident ne navaja, v čem bi bila podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu in za katero kršitev naj bi šlo, je sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K 2. točki izreka Pritožba ni utemeljena.

V upravnem sporu je mogoče izpodbijati dokončne upravne akte. Upravni akt je dokončni posamični akt, s katerim državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnih pooblastil odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem sporu (1. člen in 3. odstavek 3. člena ZUS). Po določbi 4. točke 1. odstavka 25. člena ZUS je mogoče dokončni upravni akt izpodbijati tudi zaradi razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. Če sodišče ugotovi, da je upravni akt ničen, odloči, ne da bi poslalo tožbo v odgovor. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 35. člena ZUS). Iz navedenih določb izhaja, da ni mogoče z direktno tožbo v upravnem sporu zahtevati, da se izrečejo za nične drugi akti, ki niso predmet upravnega spora. Po določbi 3. odstavka 280. člena ZUP odločbo izreče za nično organ, ki jo je izdal, organ druge stopnje oziroma organ, pristojen za nadzorstvo nad organom, ki jo je izdal. Zoper odločbo, s katero se kakšna odločba izreče za nično ali se zavrne predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca, naj se odločba izreče za nično, je dovoljena pritožba, razen če zoper odločbo organa, ki jo je izdal, po zakonu ni pritožbe. Če pritožba ni dovoljena, je zoper odločbo dopusten upravni spor.

Glede na navedeno tožnik v tem upravnem sporu ne more zahtevati, da se za nične izrečejo tudi odločbe, ki niso predmet tega upravnega spora. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je po vsebini odločilo le o tožbi tožnika zoper dokončno odločitev tožene stranke. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje s tem, ko je tožbo zavrglo, pravilno uporabilo določbo 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Po navedeni določbi sodišče prve stopnje tožbo zavrže, če v predhodnem preizkusu tožbe ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

Ker je bila tožnikova revizija in pritožba zavrnjena, ni podlage za sprejem odločitve o povrnitvi stroškov.