VSRS Sodba I Up 1230/2004

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v izreku pod točko 1 na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.4.2003, s katero je zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Celje z dne 11.10.2002. Z navedeno odločbo je Upravni organ prve stopnje izdal investitorju A.A. lokacijsko dovoljenje za legalizacijo garaže na zemljišču parc. št. 106 k.o. ... V izreku pod točko 2 je prvostopenjsko sodišče sklenilo, da se tožnico ne oprosti plačila sodnih taks.

V obrazložitvi k 1. točki izreka se sodišče prve stopnje strinja z obrazložitvijo tožene stranke in z razlogi v obrazložitvi njene odločbo ter se sklicuje na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS. Sodišče prve stopnje navaja, da tožnica z ničemer ne dokazuje, da je lastnica ali solastnica parcele, ki je namenjena za legalizacijo garaže. Zato tudi po presoji sodišča prve stopnje ni bilo ovir za izdajo lokacijskega dovoljenja. V postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za njegovo izdajo. Pri tem se sodišče prve stopnje ni spuščalo v ugotavljanje okoliščin, na kakšen način je investitor A.A. dosegel vpis lastninske pravice na celotni stanovanjski hiši, za katero tožnica zatrjuje, da je njena solastnica do 1/3 celote. Na drugačno odločitev pa tudi ne more vplivati tožbena navedba, da je A.A. v postopku, ki teče pri rednem sodišču, priznal tožnici 1/3 solastninskega deleža na stanovanjski hiši in ji celo ponujal izplačilo tega deleža. Sodišče se tudi ne more spuščati v pojasnitev okoliščin, kdo je bil dejansko vložnik vloge za izdajo lokacijskega dovoljenja (oče A.A. oziroma njegov sin), ker gre za tožbeno novoto v smislu 14. člena ZUS. Tožnica je bila vključena v postopek, v katerem je imela možnost izraziti svoje pomisleke tudi glede tega vprašanja.

V obrazložitvi k 2. točki izreka pa se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST). Sodišče prve stopnje je na podlagi listin v spisu, predvsem pa potrdila o izplačanih pokojninah in invalidskih dajatvah za obdobje od 1.1.2003 do 31.3.2003, iz katerega izhaja, da je tožnica za tri mesece prejela pokojnino v bruto znesku 285.938,50 SIT (230.880,00 SIT neto) in ob dejstvu, da znaša katastrski dohodek 29.865,00 SIT ter da živi sama, ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodnih taks. Mesečni dohodek tožnice znaša namreč 95.313,00 SIT mesečno bruto oziroma 76.960,00 SIT neto, zato s plačilom taks ta sredstva ne bodo zmanjšana do meje, da bi bilo ogroženo njeno preživljanje. Okoliščina, da tožnica plačuje najemnino za stanovanje, v ničemer ne vpliva na drugačno odločitev, ker zaradi teh izdatkov ni mogoče zmanjšati osnove, ki je podlaga za presojo tožničinih prejemkov.

Tožnica v pritožbi, s katero izpodbija sodbo in sklep sodišča prve stopnje, ne specificira pritožbenih ugovorov. Navaja, da zemljiškoknjižni izpisek, na podlagi katerega je bilo izdano sporno lokacijsko dovoljenje, v tem primeru ni verodostojen dokument. Iz zapisnika z dne 22.5.1979, ki vsebuje sodno poravnavo, sklenjeno z investitorjem A.A., je razvidno, da se je spor, v katerem je bila sklenjena ta poravnava, nanašal na ugotovitev deleža na nepremičnini. S poravnavo je bilo dogovorjeno, da predstavlja hiša, ki je bila zgrajena na parc. št. 180 (sedaj na parc. št. 106 k.o...) njuno skupno premoženje in sta to skupno premoženje razdružila tako, da sta določila solastninske deleže na tej hiši. Njen delež znaša do 1/3 celote, delež A.AQ. pa do 2/3 celote. Njen zahtevek za vknjižbo lastninske pravice do 1/3 stanovanjske hiše s funkcionalnim zemljiščem je bil zavrnjen le zaradi tega, ker ni tudi lastnica zemljišča, na katerem hiša stoji. Jasno pa je stališče Višjega sodišča v Celju, da je lastnica stanovanjske hiše do 1/3 celote. Zemljiškoknjižni izpisek ni verodostojen dokument, saj v njem piše, da je lastnik cele stanovanjske hiše na parceli št. 106 k.o... A.A. Zato meni, da A.A. ne bi smelo biti izdano na podlagi predloženega zemljiškoknjižnega izpiska, lokacijsko dovoljenje. Tožnica pa v pritožbi zoper izpodbijani sklep navaja, da je bila po merilih Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč po odločbi z dne 29.3.2002, upravičena do brezplačne pravne pomoči in do oprostitve plačila stroškov sodnega postopka v eni drugi zadevi. Ker v obdobju od 1.1.2003 do 31.3.2003 ni presegla minimalne plače (103.643,00 SIT bruto), so ji bile sodne takse v skupnem znesku 38.950,00 SIT neupravičeno zaračunane. Še vedno živi sama in se preživlja s pokojnino, ki je znašala septembra 107.840,00 SIT bruto (bruto minimalna plača za september pa je znašala 117.500,00 SIT), nima nobenega motornega vozila, niti vrednostnih papirjev. Po odločbi z dne 8.4.2004, je upravičena do plačila znižane (socialne) neprofitne najemnine. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi ugodi in jo oprosti plačila sodnih taks za sodbo in tožbo ter plačila nadaljnjih sodnih taks.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je investitor s predložitvijo zemljiškoknjižnega izpiska Okrajnega sodišča v Celju z dne 5.9.2002, ki je med predloženimi spisi, izkazal pravico graditi na spornem zemljišču po 53. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je v obravnavani zadevi investitor z, v upravnem postopku predloženim, zemljiškoknjižnim izpiskom uspel dokazati, da je lastnik zemljišča parc. št. 106 k.o..., na katerem je zgrajen objekt, ki je predmet spornega lokacijskega dovoljenja. S tem pa je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjen pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja po 53. členu ZUN. Kot izhaja iz predloženih spisov, so bili izpolnjeni tudi ostali zakonski pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo spornega objekta. Tudi sama tožnica v svoji pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da je Višje sodišče v Celju presodilo, da je bil njen zahtevek za vknjižbo lastninske pravice do 1/3 stanovanjske hiše zavrnjen le zaradi tega, ker ni lastnica zemljišča, na katerem hiša stoji. Kot izhaja iz predloženih spisov, se sporna garaža niti ne naslanja na stanovanjsko hišo, katere solastnica je tožnica. Ker v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja ni mogoče presojati pravilnosti zemljiškoknjižnih vpisov, pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da s plačilom taks v obravnavani zadevi ne bo ogroženo preživljanje tožnice. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na določbo 13. člena ZST. Pritožbeno sodišče pripominja, da je podlaga za odločanje po 3. odstavku 13. člena ZST poleg dohodkov tudi premoženjsko stanje stranke, ki prosi za oprostitev plačila taks. V obravnavani zadevi pa sama tožnica navaja, da je solastnica stanovanjske hiše do 1/3, kar pomeni, da so glede na njeno celotno premoženjsko stanje, ki ne zajema le pokojnine in katastrskega dohodka, njeni ugovori o nezmožnosti plačila sodnih taks neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče je pri odločanju o pritožbi skladno s 1. odstavkom 107. člena ZUS-1 uporabilo določbe ZUS-1. Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS obravnavalo vloženo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu. Ker je prvostopenjska sodba pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijana sodbo in sklep.