VSRS Sodba I Up 539/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 17.11.2003. Z njo je bila odpravljena delna odločba Upravne enote Tržič z dne 27.1.2003 ter zadeva vrnjena temu organu v nov postopek. S prvostopno odločbo je bila zavrnjena zahteva A.A., B.B., C.C. in D.D. za denacionalizacijo premičnin podržavljenega zasebnega gospodarskega podjetja "J.L. hotel in restavracija" ter odločeno, da je upravičenec do denacionalizacije premičnin tega podržavljenega podjetja I.L., s tem, da bo o višini odškodnine za podržavljene premičnine odločeno v dopolnilnem postopku.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in povzelo razloge, ki jih je navedla za svojo odločitev. Hotel "J.L., hotel in restavracija", katerega lastnik je bil pravni prednik tožnikov J.L., je bil v letu 1939 prodan na dražbi in ga je kupil A.P. V zadevi je sporno, kdo je bil ob nacionalizaciji, ki naj bi bila dejansko izvedena 28.4.1948 le ob navzočnosti I.L., v resnici lastnik premičnin hotela. Sporno in nerazčiščeno je ostalo vprašanje, ali je A.P. na dražbi kupil tudi premičnine hotela, katere premičnine naj bi kupil, oziroma katere so ostale v lasti I.L. Ker odločilna dejstva v tej zadevi niso bila popolno ugotovljena, je bilo zato napačno uporabljeno materialno pravo in je tožena stranka ravnala pravilno, ker je prvostopno odločbo odpravila.

Tožniki v pritožbi, imenovani ugovor - priziv na sodbo, navajajo, da se z izpodbijano sodbo, ki ne upošteva njihovih dokazov in pripomb o upravičenosti do denacionalizacije opreme in inventarja hotela, ne strinjajo. Iz pritožbenih navedb smiselno izhaja, da uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Utemeljujejo svoje stališče, da so bile premičnine, ki so predmet denacionalizacije podržavljene I.L., ki je v podržavljenem podjetju še naprej opravljal obrtno gostinsko dejavnost z lastno opremo in v najeti zgradbi.

Na pritožbo je odgovoril dr. A.P. kot prizadeta stranka. Navaja, da so v pritožbi navedene posamezne netočnosti in nekatera dejstva prikrojena.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in zakonito ter utemeljeno zavrnilo tožbo. Strinja se s prepričljivo obrazložitvijo sodišča prve stopnje in sprejema razloge za zavrnitev tožbe tudi kot svoje razloge.

Iz pritožbe smiselno izhaja, da tožniki sodbo izpodbijajo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po določbah 1. odstavka 73. člena v zvezi s 1. in 2. odstavkom 107. člena je zoper sodbo, ki jo je izdalo Upravno sodišče RS, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in zato pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja presega možni okvir presoje v pritožbenem postopku.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu pa je ugotovilo, da bistvene kršitve niso bile storjene in da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo na pravilno materialno pravno podlago.

Glede na navedeno je sodišče pritožbo, ki se na podlagi prehodne določbe 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007, obravnava kot pritožba, ker je bilo v upravnem postopku odločeno meritorno, le-to zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).