VSRS Sklep I Up 1503/2003

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 28.2.2000, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice L. z dne 23.3.1998. Z navedeno prvostopenjsko odločbo je bil obnovljen postopek carinjenja za blago (rabljen osebni avtomobil ...), ki je bilo uvoženo po uvozni deklaraciji (UCD) z dne 12.7.1995 Carinske izpostave Terminal in Carinske cone L., tožečo stranko pa je zavezala k naknadnemu doplačilu uvoznih dajatev v znesku 234.578,00 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi svoje odločbe. Tožena stranka je ugotovila, da je prvostopenjski carinski organ po uradni dolžnosti utemeljeno obnovil postopek uvoznega carinjenja rabljenega avtomobila po obravnavani UCD skladno z določbo 1. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986). V obnovljenem postopku je carinarnica ugotovila, da v obravnavani UCD ni bila prijavljena pravilna carinska vrednost blaga. Po končanem postopku carinjenja je bilo ugotovljeno, da je bila dejanska vrednost izvoženih avtomobilov 82.800.000,00 ITL in ne 45.100.000,00 ITL, kot je pri uvoznem carinjenju prikazala tožeča stranka ter, da od tega zneska vrednost blaga, ocarinjenega po sporni UCD, ni 6.700.000,00 ITL, temveč dejansko 13.200.000,00 ITL. Tožena stranka je opravila kontrolo uvoza rabljenih osebnih avtomobilov na podlagi pooblastil iz 62. člena Carinskega zakona (CZ). Inšpekcija je sestavila zapisnik z dne 16.2.1998, iz katerega je razvidno, da se dokumentacija italijanskega prodajalca popolnoma razlikuje od dokumentacije kupca tožeče stranke tako glede zneska, na katerega se faktura glasi, kakor glede na številko računa. Fakture, s katero razpolaga tožnik, in katere originala ni predložil niti pri carinjenju, niti v postopku naknadnega preverjanja dokumentacije, italijanski prodajalec nima v svoji dokumentaciji, prav tako pa tudi ne kakršnekoli pogodbe o popustu med podjetjema in tudi ne seznama avtomobilov, ki so namenjeni prodaji in ki bi nosil njegov žig. Tožena stranka fakturo, ki je bila priložena pri uvoznem carinjenju, ocenjuje kot neverodostojno, saj tožeča stranka fakture v originalu, ki se v carinski dokumentaciji ne nahaja, v postopku ni predložila. Carinski organ je po presoji sodišča prve stopnje na podlagi 1. točke 249. člena ZUP 1986 obnovil postopek carinjenja po odločbi, dokončni v upravnem postopku. Dokončna je v obravnavanem primeru postala UCD, ki nosi datum 12.7.1995. Organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, lahko uvede obnovo postopka po uradni dolžnosti v roku petih let od vročitve te odločbe stranki (252. člen ZUP 1986). V obravnavanem primeru ta rok ni bil pretečen, saj je bila odločba, s katero je bil obnovljen postopek carinjenja po sporni UCD, vročena tožeči stranki dne 30.6.1998. Navedba tožeče stranke, da je v postopku carinjenja predložila fakturo z dne 7.7.1995, v originalu, je protispisna, saj se, kot skladno s podatki spisa ugotavlja že tožena stranka, v spisih, priložena k UCD, nahaja le njena fotokopija.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in odpravi odločbo tožene stranke. Navaja, da je carinska uprava nezakonito obnovila postopek carinjenja, ker je bila obnova prepozna glede na datum uvoza avtomobila in glede na čas, ko naj bi carinarnica L. pridobila za uvožene avtomobile fakturo italijanskega podjetja. Fakture, ki je bila podlaga za obnovo postopka, nikoli ni prejela, zato je tudi ni mogla predložiti carinskemu organu. Prejela je le zbirno fakturo istega italijanskega podjetja z dne 7.7.1995, v znesku 45.100.000,00 ITL. Original te fakture je podjetje oziroma njegov špediter predložil carinskemu organu in na podlagi te fakture so bile obračunane vse carinske dajatve za vse avtomobile. Faktura v znesku 45.100.000,00 ITL je ustrezala dejanski, to je tržni vrednosti uvoženih osebnih avtomobilov. Tako vrednost je tožeča stranka tudi plačala italijanskemu prodajalcu in sicer po predračunu z virmanom preko ... banke po višji ceni. Avtomobilov po višji ceni tudi ne bi kupila, ker jih v Sloveniji ne bi mogla prodati. Če carinskemu organu ne bi predložila originala fakture, carinski organ ne bi mogel opraviti uvoznega carinjenja. Carinski organ nikoli ne carini blaga na podlagi fotokopij fakture. Glede na to, da je za tožečo stranko carinjenje vseh avtomobilov opravil špediter, tožeča stranka ne ve, kje je ostal original fakture, kar pa v zadevi ni pomembno. Možno, da je italijanski prodajalec izstavil fakturo v višji vrednosti, da bi pridobil višje izvozne ali druge olajšave, za kar pa tožeča stranka ne more biti odgovorna. Da je faktura za znesek 82.800.000,00 ITL sporna, je razvidno tudi iz dejstva, da italijanski prodajalec nikoli ni terjal tožeče stranke za doplačilo cene avtomobilov. Zato navedena faktura ne more biti podlaga za obnovo postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bila obnova carinskega postopka uvedena pravočasno in ali so bili izpolnjeni pogoji iz 1. točke 1. odstavka 249. člena ZUP 1986 za uvedbo obnove postopka.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bil v obravnavani zadevi glede na določbe takrat veljavnega 252. člena ZUP 1986 postopek pravočasno obnovljen v roku petih let od dokončnosti UCD z dne 12.7.1995, saj je bila odločba o obnovi postopka tožeči stranki po podatkih spisa vročena dne 30.6.1998. Iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da je sestavni del dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za odločitev sodišča prve stopnje o izpolnitvi pogojev za obnovo postopka po 1. točki 1. odstavka 249. člena ZUP 1986, dokumentacija, ki jo je toženi stranki poslala italijanska carinska administracija. Toda navedene listine, ki se sicer nahajajo v spisu, so v tujem jeziku (italijanščini). Listini, sestavljeni v tujem jeziku, mora biti priložen overjen prevod (2. odstavek 226. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS). Prevoda navedenih listin pa v spisu ni, niti ni razvidno, da bi bil opravljen. Ker zato izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 72. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, v katerem naj odpravi navedeno bistveno kršitev določb postopka.