VSRS Sodba I Up 1455/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00 u ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 3.6.2002. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota L., Inšpekcijska pisarna K. z dne 26.6.2001, s katero je bilo med drugim odločeno, da sta tožnik in lastnik zemljišča dolžna v roku 6 mesecev po prejemu odločbe izvesti sanacijo peskokopa, v katerem se izkoriščajo mineralne surovine (tehnični kamen in pesek), na površini v odmiku približno 30 m vzhodno od obstoječe stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, R., R., na zemljišču s parc. št. 178 in 188, k.o. V.P., ki je v času inšpekcijskega ogleda dne 2.4.2001 obsegal tlorisne izmere v spodnji etaži 100 x 55 m + 10 m x 30 m z višinsko razliko 25 m med dnom peskokopa do vrha previsne skalnate stene in v zgornji etaži v skupni dolžini 70 m in v širini 4 do 15 m z vmesnimi dovoznimi potmi in višinsko razliko do 10 m med dnom peskokopa na tej etaži in vrhom previsne skalnate stene (raščeni teren). V 2. točki izreka je urbanistični inšpektor odločil, da sanacija peskokopa iz 1. točke izreka odločbe predstavlja poseg v prostor, zato si morata lastnik in upravljalec zemljišča za sanacijo pridobiti lokacijsko dovoljenje in zanj v roku enega meseca po prejemu odločbe tudi zaprositi pri upravnemu organu, pristojnemu za urejanje prostora na Upravni enoti K. Hkrati z navedenimi ukrepi so bile investitorju odrejene tudi prepovedi v skladu s 76.c členom Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 28/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 44/97 u ZUN).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi v obrazložitvi njene odločbe ter se nanje izrecno sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Navaja, da za odreditev inšpekcijskega ukrepa po določbi 73. člena ZUN zadostuje že zgolj ugotovitev inšpekcijskega organa, da investitor ob inšpekcijski kontroli posega v prostor, brez da bi za poseg, ki ga izvaja, imel veljavno upravno dovoljenje. Tožnik v upravnem sporu niti ne izpodbija dejanske ugotovitve toženca, da za poseg v prostor nima nikakršnega upravnega dovoljenja, saj v tožbi celo sam navaja, da že teče postopek za spremembo srednjeročnega družbenega plana, ki bo pogojeval spremembo namembnosti in tudi sanacijo spornega posega v prostor. Ob takem dejanskem stanju zadeve je organ prve stopnje ravnal prav, ko je tožniku na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUN odredil sanacijo spornega posega v prostor in to v skladu z lokacijskim dovoljenjem, ki ga mora tožnik še pridobiti (2. odstavek 73. člena ZUN), utemeljeno pa je odredil tudi prepovedi iz 76.c člena ZUN. Prav je v spornem primeru ravnala tudi tožena stranka, ki je tako odločitev potrdila. Tožnik se moti, da bi moral inšpekcijski organ za legalizacijo nedovoljenega posega v prostor odrediti pridobitev upravnega dovoljenja. Ker je zakonodajalec za poseg v prostor kot primarno sankcijo določil vzpostavitev prejšnjega stanja, se poseg sanira na drugačen način le takrat, kadar primarna sankcija ni možna. Če bi namreč zakonodajalec vrnitev v prejšnje stanje predvidel le takrat, kadar investitor ne bi hotel ali mogel pridobiti potrebnega upravnega dovoljenja, bi to izrecno navedel v ustrezni določbi ZUN, pa tega ni storil.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi kršitev določb materialnega zakona in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo upravnega sodišča odpravi. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 73. člena ZUN. Res je, da je dolžan inšpektor kot primarno sankcijo določiti vzpostavitev prejšnjega stanja, vendar pa to ni edini način saniranja posega v prostor. Določba 2. odstavka 73. člena ZUN daje inšpekcijskemu organu možnost, da izvede sanacijo prostora na drug način, v konkretnem primeru z izdajo odločbe o pridobitvi ustreznega dovoljenja. Tožniku je bila pridobitev upravnega dovoljenja omogočena s spremembo srednjeročnega družbenega plana. Tožnik bo protipravno stanje saniral s pridobitvijo ustreznega upravnega dovoljenja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo 73. člena ZUN, ki se je v času izdaje izpodbijane sodbe na podlagi 1. odstavka 200. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04, 102/04-ur.p.b. in 14/05-popr. u ZGO-1) uporabljal le še v inšpekcijskih postopkih, ki so se začeli pred 1.1.2003. Uporabo določb ZUN je dodatno omejilo Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-150/04-19 z dne 1.12.2005 (Uradni list RS, št. 111/2005), s katero je navedeno prehodno določbo ZGO-1, v delu, ki se nanaša na gradnje iz 3. odstavka 3. člena ZGO-1, razveljavilo.

Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za gradnjo iz 3. odstavka 3. člena ZGO-1, za katero gradbeno dovoljenje ni potrebno. Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da sporni peskokop ne predstavlja enostavnega objekta po 1.9 točki 2. člena ZGO-1. Pritožbeno sodišče je na podlagi izmer, ki so navedene v izreku prvostopne upravne odločbe, presodilo, da sporni peskokop predstavlja objekt, za katerega je s predpisi o varstvu okolja določeno, da je zanj presoja vplivov na okolje obvezna (1.4 točka 2. člena ZGO-1). Obravnavani objekt namreč spada med objekte, navedene v 4. točki C. odstavka 3. člena Uredbe o vrstah posegov v okolje, za katere je obvezna presoja vplivov na okolje (Uradni list RS, št. 66/96, 12/00 in 83/02 u Uredba).

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru urbanistični inšpektor glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, ki niti ni sporno, pravilno uporabil določbo 1. in 2. odstavka 73. člena ZUN.

Pritožbeno sodišče se prav tako strinja s presojo sodišča prve stopnje, ki zavrača povsem pavšalen in nedokazan pritožbeni ugovor, da bi moral inšpekcijski organ za legalizacijo nedovoljenega posega v prostor odrediti pridobitev upravnega dovoljenja. Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, na katero se pritožbeno sodišče sklicuje, določba 73. člena ZUN namreč ne dopušča take interpretacije, kot jo skuša uveljaviti tožnik.

Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).