VSRS Sklep I Up 837/2003

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožničino tožbo, vloženo zaradi molka organa na podlagi 3. v zvezi z 2. odstavkom 26. člena ZUS. Tožnica je namreč dne 7.8.2001 poslala toženi stranki kot drugostopnemu organu zahtevo za izrek ničnosti odločbe Vlade LRS z dne 30.5.1949, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Izvršilnega odbora Mestnega ljudskega odbora L. z dne 24.11.1948. S to odločbo so bile tožnici na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij podržavljene nepremičnine, vpisane pri vl. št. 676, 667 in 833, vse k.o. U. v L.

Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu meni, da tožnica zahteve za izrek ničnosti ni vložila na pristojni organ, saj v smislu sedanje organizacije državne uprave tožena stranka ni organ, pristojen za izrek ničnosti iz 3. odstavka 280. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zato ni obstoja fikcije zavrnilnega upravnega akta. Svoje stališče sodišče prve stopnje utemeljuje s tem, da niti Zakon o vladi niti sedaj veljavni Zakon o državni upravi ne vsebujeta določb, po katerih bi bila Vlada Republike Slovenije (Vlada) stvarno pristojna za odločanje na drugi stopnji o splošnih premoženjskih zadevah iz državne pristojnosti in zato tudi ni stvarno pristojen organ za odločitev o predlogu tožnice za izrek ničnosti na podlagi določbe 3. odstavka 280. člena ZUP.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevo za izrek ničnosti je v skladu s 3. odstavkom 280. člena ZUP naslovila na Vlado, pravno naslednico organa, ki je odločal tedaj kot drugostopni organ. Glede na poslovanje v upravnem postopku je tožena stranka tudi najvišji organ državne uprave in mora pri poslovanju z zahtevami nedvomno uporabljati določbe ZUP. To pa pomeni, da mora ves čas postopka paziti po uradni dolžnosti na svojo stvarno in krajevno pristojnost in bi zato morala zadevo takoj odstopiti pristojnemu organu, česar pa ni storila. Poleg tega Vlada odloča tudi o pristojnostih med ministrstvi in bi morala vedeti, kateri organ je pristojen za odločanje o njeni zahtevi. Ker pa Vlada v dveh mesecih ni odločila o njeni zahtevi, je bil mogoč upravni spor. Če pa se meni, da niti najvišji organ državne uprave ne ve, kdo bi moral biti pristojen za odločitev o njeni zahtevi, pa meni, da se ta dolžnost ne more prenesti na njo, da bi pritožnica morala vedeti, kateremu organu bi morala nasloviti zahtevo. Zato je sodišče tudi kršilo določbe postopka, in sicer 2. točko 1. odstavka 25. člena ZUS, pa tudi določbo 25. člena Ustave Republike Slovenije.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi določbe 3. odstavka 280. člena ZUP izreče odločbo za nično organ, ki jo je izdal, organ druge stopnje oziroma organ, pristojen za nadzorstvo nad organom, ki jo je izdal. V obravnavani zadevi je kot drugostopni organ v zadevi nacionalizacije izdala odločbo z dne 30.5.1949 Vlada Ljudske republike Slovenije; za navedeno odločbo tožnica zahteva izrek ničnosti. Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da sedanja zakonodaja ne določa Vlade Republike Slovenije kot pritožbenega organa v upravnem postopku, vendar pa v Republiki Sloveniji ne obstoja niti prvostopni niti drugostopni organ, ki bi bil pristojen za nacionalizacijo. Ker nacionalizacije v Republiki Sloveniji ni več, mora o tožničini zahtevi odločiti organ, ki po vsebini odloča o zadevah, ki so bile tožnici nacionalizirane. Tako sestava kot postavitev organov, ki so odločali o nacionalizaciji tožničinih nepremičnin, in dvoinštančni postopek odločanja kažejo na to, da sta Izvršilni odbor Mestnega ljudskega odbora L. in Vlada Ljudske Republike Slovenije odločala kot upravna organa. Ker danes noben upravni organ ni pristojen za nacionalizacijo, se stvarna pristojnost organa za odločitev o predlogu tožnice, da se upravna odločba o nacionalizaciji izreče za nično, ugotovi po splošnih pravilih postopka in po organizacijskih predpisih, ki so danes v veljavi. Po določbi 1. odstavka 16. člena ZUP je za odločanje v upravnih zadevah iz državne pristojnosti na prvi stopnji stvarno pristojna upravna enota, za odločanje v upravnih zadevah na drugi stopnji pa so pristojna ministrstva, če zakon ne določa drugače. Zato bi morala Vlada po sprejemu tožničine zahteve z dne 7.8.2001, v skladu z določbo 4. odstavka 65. člena v zvezi z določbo 1. odstavka 23. člena ZUP to zahtevo nemudoma poslati pristojnemu ministrstvu v pristojno poslovanje, saj mora tudi Vlada pri svojem poslovanju ves čas paziti po uradni dolžnosti na svojo stvarno pristojnost za odločanje, odločiti pa mora tudi ona v zakonsko določenih rokih.

Po določbi 1. odstavka 65. člena ZUS v zadevah odločanja o tožbi zaradi molka organa, kadar spozna, da je ta upravičena, lahko sodišče odloči o sami pravici ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen akt naj izda. Ker sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni upoštevalo navedene določbe ZUS, je storilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. odstavka 72. člena ZUS in je zato pritožbeno sodišče na podlagi določbe 74. člena ZUS izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.