VSRS Sklep I Up 1139/2005

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 13.8.2004, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank zoper odločbo Centra za socialno delo M. z dne 18.12.2003. S to odločbo je prvostopni organ odločil, da se mladoletna AA odvzame materi-tožnici, in da se mladoletni BB odvzame obema staršema materi-tožnici in očetu-tožniku ter se oba otroka namestita v rejniško družino. Nadalje je odločil o osebnih stikih med obema otrokoma in materjo oziroma z obema staršema. Odločil je tudi, da z dnem vročitve prvostopne odločbe preneha veljati začasna odločba istega organa z dne 2.6.2003, ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi ter se je nanje izrecno sklicevalo na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS. Navedlo je, da je pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi podana v 6., 8., 119., 120, 122, 157. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZDR), v 88. členu Zakona o socialnem varstvu (ZZS) ter v določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Prvostopno sodišče je ugotovilo, da tožnika v glavnem v tožbi ponavljata pritožbene navedbe, na katere pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi v bistvenem odgovorila. Tudi v tožbi se ponavljajo ugovori, ki so uperjeni zoper začasno odločbo Centra za socialno delo M. z dne 2.6.2003, ki pa ni predmet tega upravnega spora. Kolikor pa se tičejo tega upravnega spora, pa niso utemeljeni. Po presoji prvostopnega sodišča je po izdaji začasne odločbe prvostopni organ pravilno nadaljeval z upravnim postopkom in izvajal še druge dokaze za sprejem končne odločitve v obravnavani zadevi. Za to pa so bistvene ugotovitve psihologinje, ki jih je podala v poročilih z dne 20.5.2003, 28.5.2003 in 24.7.2003, in mnenje strokovne komisije z dne 17.10.2003. Z vsemi navedenimi ugotovitvami sta se tožnika pred izdajo prvostopne odločbe seznanila in imela možnost, da se o njih izrečeta. Po pooblaščenem odvetniku pa sta tudi vpogledala v upravni spis (zapisnik z dne 14.8.2003). Izpodbijana odločba je o odločilnih dejstvih dovolj obrazložena, njeno obrazložitev je možno preizkusiti, saj temelji na podatkih spisov oziroma strokovnem mnenju in strokovnih poročilih psihologinje. Pravilna je bila tudi odločitev prvostopnega organa, ki zaradi zavarovanja otrokovih koristi v izreku odločbe ni navedel točnega imena in naslova rejnikov, saj je hotel zavarovati otroka tudi tako, da je preprečil nenadzorovane stike. S tem pa ni poseženo v jasnost in določnost izreka prvostopne odločbe. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je bil odvzem otrok dne 3.6.2003 nezakonit, saj je bila oddaja otrok v rejniško družino izvršena na podlagi začasne odločbe (221. člen ZUP) z dne 2.6.2003, s katero sta bila tožnika dne 3.6.2003 na Centru za socialno delo M. seznanjena, vročitev odločbe pa sta odklonila, kot je razvidno iz zapisnika z dne 3.6.2003. Kot pavšalne in neutemeljene je zavrnilo tudi tožbene navedbe o neupoštevnosti mnenja strokovne komisije in o neverodostojnosti poročil psihologinje. Po določbi 1. odstavka 88. člena ZSV si mora Center za socialno delo, ko odloča o pravicah in koristih otrok, pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije. Kot neutemeljene je zavrnilo tudi tožbene ugovore glede nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Opora za odločitev je v listinah in drugih dokazih, ki so v upravnih spisih. Tožnika pa z ničemer ne dokazujeta nasprotnega. Kot neutemeljene je zavrnilo tudi tožbene ugovore, da je ugotovljena vedenjska slika mladoletnih otrok posledica zadnjih dogodkov v zvezi s tragično smrtjo njune sestrice in sedanje ločitve otrok od staršev. Kot neutemeljene je zavrnilo tudi tožbene trditve, da je sporen ukrep posledica smrti njune sestrice. Ta postopek ni bil uveden zaradi ugotavljanja razmer, katerim je bila v družini izpostavljena njuna sestrica, ker se te okoliščine raziskujejo v kazenskem postopku, temveč zaradi ugotovitve, ali je potrebno ukrepanje Centra za socialno delo zaradi zagotovitve vzgoje in varstva mladoletne AA in mladoletnega BB ter varstva drugih njunih pravic in koristi. Zgolj dejstvo, da družina do smrti njune sestrice ni bila obravnavana pri Centru za socialno delo, tudi po mnenju sodišča prve stopnje ne more ovreči ugotovitev iz tega postopka, na katerih temelji ukrep prvostopnega organa. Razmere, ki so vplivale na takšen duševni razvoj obeh otrok, bi se očitno nadaljevale, glede na to, da tožnika ne želita spreminjati svojih vedenjskih vzorcev in odklanjata socialno pomoč pri stikih z otrokoma. Zato je tudi določitev nadzorovanih stikov po presoji prvostopnega sodišča pravilna in utemeljena. Čas stikov se je spremenil zaradi prila gajanja potrebam otrok, predvsem šolskim obveznostim mladoletne AA. Glede pogostosti teh stikov pa sodišče ugotavlja, da jih je prvostopni organ pravilno določil glede na koristi otrok (pozitivni učinek stikov na njun telesni in duševni razvoj), čemur je podredil želje in težnje staršev, pri tem pa sta bila tožnika tudi poučena, da je od njunega ravnanja in vedenja v prihodnosti odvisno, v kakšnem obsegu in obliki bodo potekali stiki. Ker tožnika tudi v tožbi nista z ničemer izkazala njunega kvalitetnejšega prispevka k izvajanju stikov, je tožba tudi v tem delu neutemeljena. Zaslišanje mladoletne AA pa je prvostopno sodišče odklonilo kot neprimerno, ker bi pomenilo psihični pritisk, ne bi pa vplivalo na drugačno odločitev v tej zadevi.

Zoper prvostopno sodbo vlagata tožnika pritožbo po odvetniku in tudi lastno pritožbo. Napadata celotno sodbo in uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se sicer sklicuje na razloge izpodbijane odločbe tožene stranke, vendar se do tožbenih navedb ni opredelilo. Navajanje zakonskih določb o rejništvu ter o pogojih za odvzem otrok je nekorektno. Res je sicer, da tožnika v tožbi v glavnem ponavljata navedbe iz pritožbe, ker jih je tožena stranka zavrnila kot neutemeljene. Prav zato, ker je obravnavana zadeva zelo občutljiva, je treba pristopiti toliko bolj resno. Sodišče je verjetno zavestno prezrlo, da je kazenska ovadba po 201. členu Kazenskega zakonika (zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje) proti tožnikoma zavržena, ker ni znakov kaznivega dejanja. Razlogi iz ovadbe pa so uporabljeni za odvzem otrok staršem ter oddajo v rejniško družino. Sodišče je tudi prezrlo kršitve upravnega postopka. Na sklep o zavrženju ovadbe je sodišče vezano. Ponavljata, da se je tekom postopka upravna delavka izmislila zaznavo zanemarjenosti bivalnih prostorov dne 8.5.2003 ter je ob tem navedla popolnoma subjektivne ugotovitve, da so bili bivalni prostori zanemarjeni ter da sta stena ob sestričini posteljici ter klubska mizica bili popraskani s sledmi nohtov. Takšne ugotovitve so zlonamerne, saj je bilo ob kontroli patronažne službe 20.5.2003 ugotovljeno, da sta otroka primerno oskrbovana. Zaradi izdaje začasne odločbe in v tem sporu izpodbijane odločbe se navaja, da na preventivne preglede v 6., 9. in 12. mesecu starosti dvojčka nista prišla. Že v začasni odločbi se navaja, da je bil BB pregledan v 5., 12. in 15. mesecu starosti. Navedbe, da patronažna služba v letu 2001 oziroma 2002 ni mogla opraviti predvidenih obiskov, se ne da preizkusiti, saj v spisu ni zaznambe o tem. V spisih v zvezi z začasno odločbo o odvzemu mladoletnih otrok je zapis patronažne službe, da ni zaznala nobene nepravilnosti. O odklonitvi nadaljnjih obiskov patronažne službe v spisu ni dokumentacije. V spisu tudi ni mogoče najti listin, ki bi izkazovale morebitna obvestila, če bi kazala na domnevno prijavo sosedov z dne 15.1.2002. Če bi upravna delavka tako obvestilo prejela, bi moralo ukrepati v skladu s predpisi, ker ni ukrepala, ni moglo biti zaznanega nič takega, kar bi od nje narekovalo posebne ukrepe. Očitki tožnici, da ni hodila na govorilne ure, pri čemer je jasno listinsko izkazano, da je bila vsak dan v šoli ter tako neposredno v stiku z učiteljico, ki je učila AA, in ker je ob kakršnih morebitnih težavah, torej lahko vsakodnevno poročala in ne zgolj enkrat na mesec, je nevzdržno ter skregano z vsako logiko. Opustitev govorilnih ur bi lahko bila pomembna le, če bi šlo za vzgojno problematičnost mladoletne AA, kar pa ni bilo ugotovljeno. V napadeni odločbi tudi ni obrazložitve, v čem naj bi bil zaradi ravnanja staršev pri mladoletnem BB razvojni zaostanek. Če že je bil ugotovljen tak zaostanek, bi bilo treba upoštevati dejstvo, da se je rodil kot nedonošenček v 32. tednu nosečnosti in bi mu bilo treba pomagati v dispanzerju za otroke z motnjami v razvoju. Če to ni bilo storjeno, te odgovornosti ni mogoče pripisati staršema. Nobeno izvedeniško mnenje ne izhaja ter se ne dotika rojstva odvzetih otrok. Kako je ugotovljena huda socikulturna depriviranost pri dve leti starem otroku, iz listin v spisu ni razvidno. Edino oceno, ki je v zadevi, je tako za BB kot za AA so izdelali delavci Centra za socialno delo sami. Obe psihološki oceni in poročili z dne 20. in 28.5.2003 sta neuporabni, ker nista verodostojni, saj sta izdelani za to, da so jima odvzeli otroka. Psihološki oceni za oba otroka sta bistveno pomanjkljivi, saj ne ocenjujeta vseh razmer, ki so nastajala pred smrtjo sestrice, kakor tudi po njeni smrti. Posttravmatski stres, ki naj bi ga utrpela mladoletna AA in naj bi se kazal v potrtosti, hudi stiski in razdvojenosti, ni dokazan in je celo v nasprotju z ugotovitvami bolnišnice o vedenju mladoletne A A. V postopku ni ugotovljeno, da bi ob sprejemu v bolnišnico bila v obravnavo AA in BB pritegnjena socialna služba oziroma psiholog. Očitno takrat pri nobenem ni bilo ugotovljeno to, kar zdaj navaja psihologinja Centra za socialno delo, torej huda socikulturna depriviranost. Če bi bile te ugotovitve resnične, bi verjetno obstajal zapis o tem v medicinski dokumentaciji. Verjeti mnenju strokovne komisije z dne 17.10.2003, je v nasprotju s pozitivno zakonodajo. Komisija je bila formirana v nasprotju z zakonom ter se njena mnenja v zadevi ne morejo uporabiti. Prepričana sta, da nista opuščala skrbi za otroke. Izmišljotina je, da je za dvojčka skrbela in ju varovala AA. Isto velja za informacije iz okolja. AA je bila 23.4.2004, ko je v rejništvu, huje poškodovana, padla je s kolesom. V spisu praktično ni zapisa o tem dogodku. To dejstvo samo kaže na nekorektno vodenje upravnega postopka, skrivanje in prikrivanje dejstev, vse v smislu, da se AA in BB odvzameta staršema. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo brez glavne obravnave. Res je, da tožnika glavne obravnave nista izrecno zahtevala, vendar je bilo za tožnika dejansko stanje tako nejasno, nepopolno in nepravilno ugotovljeno, kar izhaja iz tožbe, da bi pripravljalni postopek moral pokazati potrebnost glavne obravnave. V izdaji sodbe brez glavne obravnave vidita tožnika bistveno kršitev določb postopka. V postopek bi moral biti pritegnjen ustrezen izvedenec - psiholog, ki bi objektivno in strokovno mnenje izdelal izven upravnega postopka, ne pa da je to mnenje izdal upravni delavec. Pomanjkanje zaslišanja tožnikov pri tako boleči zadevi odvzema otrok, je tudi po mnenju tožnikov nedopustno. Odvzeta jima je pravica, da predstavita tožbo ter svoje dokaze. Nedopustno je tudi, da otrok, ki je sposoben izražati svoje mnenje (10 let stara hčerka), le-tega ne more, in to z obrazložitvijo, da je to pritisk na otroka. Pri tem pa se ve, da so tega otroka organi pregona zaslišali, nedopustno brez prisotnosti psihologa. Kako naj sodišče razume zadevo, ko v spisu ni niti enega zapisa o dejstvu, da AA vedno in povsod tudi na vsakih stikih ponavlja, da bi rada živela pri tožnikih, in da je enake zahteve oziroma želje večkrat izrazil tudi BB. Vztrajata in sta prepričana, da v predmetni zadevi ni dokazov o zanemarjanju vzgoje in varstva mladoletnih otrok, pa tudi ne drugih pomembnih razlogov, ki bi kazali, da je v korist otrok, da se odvzameta staršem. Zato predlagata, da vrhovno sodišče razveljavi prvostopno sodbo ter zadevo vrne v novo sojenje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da v upravnem sporu sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči tudi brez glavne obravnave (sojenje na seji), če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku pred izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa, da to ni sporno, stranke pa v tožbi ali odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena ZUS).

V obravnavanem primeru sta tožnika v tožbi napadala dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, predlagala sta izvedbo dokazov, med drugim tudi zaslišanje mladoletne AA, kar vse kaže na spornost dejanskega stanja, ter celo predlagala odpravo odločb tožene stranke in prvostopnega upravnega organa, torej sta posredno predlagala, da prvostopno sodišče samo odloči o upravni zadevi. Sedaj s pritožbo izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov, in izrecno navajata, da so bila pravila postopka v upravnem sporu kršena med drugim tudi zato, ker prvostopno sodišče kljub spornemu dejanskemu stanju in predlaganju izvedbe dokazov ni opravilo glavne obravnave. Tako nista imela možnosti, da se pred sodiščem izjavita zlasti glede dejanskih vprašanj in navedb nasprotne strani, ki nekatere sploh nimajo podlage v upravnih spisih, odločitev pa temelji na mnenju psihologinje, ki je delavka prvostopnega organa, ne pa neodvisna izvedenka.

Ker torej tožnikoma ob spornem dejanskem stanju ni bil omogočen kontradiktorni postopek, je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen njun pritožbeni ugovor, da je podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu po 4. odstavku 72. člena ZUS, saj je navedena kršitev postopka v upravnem sporu lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Pri tem naj izhaja iz določbe 120. člena ZZZDR in dosedanje sodne prakse, po kateri je mogoče otroka staršem odvzeti in oddati v vzgojo in oskrbo drugi osebi šele, ko se na podlagi izvedenskega mnenja neodvisnega izvedenca, če je to potrebno, in drugih verodostojnih dokazov, ki morajo biti v spisih, ugotovi, da pri starših ni pogojev, ki bi zagotavaljali normalen fizični in psihični razvoj tega otroka, kar je treba v odločbi tudi ustrezno obrazložiti.